Gradnja Potniškega centra Ljubljana je ta hip brez konkurence najbolj kompleksna infrastrukturna investicija v prestolnici. Ker se bo skupaj z zasebnim delom gradnje Emonike dogajala v središču mesta, seveda meščane zanima, kako bo potekala. Za Emoniko že vemo, da bo gradnja potekala najmanj 44 mesecev, se pravi tri leta in pol. Koliko časa bo potekala gradnja nove železniške in avtobusne postaje, se ne ve, prav tako ne, kdaj natančno naj bi se začela. Zdi se namreč, da se projekt packa približno tako kot juha v kuhinji z veliko kuharicami – juha bo preslana in prežgana. Pri gradnji celotnega kompleksa morajo sodelovati direkcija za infrastrukturo, ki je zadolžena za železniško postajo, Slovenske železnice, ki so zadolžene za avtobusno postajo, zasebni investitor Mendota Invest, ki bo gradil Emoniko, in ne nazadnje še mestna občina Ljubljana, ki bo poskrbela za ureditev prometne in komunalne infrastrukture v okolici novega centra.
V resnici pa meščane še najbolj zanima slednje – promet v okolici nove postaje. Natančneje promet ter zapore v času gradnje postaje. Za te se trenutno ve le to, kar je na eni zmed torkovih novinarskih seans navrgel ljubljanski župan: »Prihodnja štiri leta bo na cestah gneča.« Vse ostalo pa je še vedno zavito v meglo.
Kot rečeno – meščani razumejo, da je pri tako velikih projektih potrebnega veliko usklajevanja, prilagajanja, čakanja na druge deležnike, toda od učinkovite mestne uprave bi vendarle pričakovali, da ima že leta dolgo, od prvih načrtov potniškega centra, v predalu spravljeno jasno vizijo ureditve prometa okoli nove postaje, tako avtomobilskega kot avtobusnega in kolesarskega. Nakar bi s časom načrte prometne ureditve le še prilagajali trenutnim razmeram. Vendar javnosti doslej ni bil predstavljen še noben celostni projekt prometne ureditve, niti ni bilo idejnega projekta. V javnost občasno pridejo le drobci informacij, recimo, da bi problem šmartinskega podvoza rešili z viaduktom, pa kasneje spet ne z viaduktom, temveč z rušitvijo hiš in širitvijo podvoza. Pa da bi morali širiti Masarykovo cesto, ki naj bi postala štiripasovnica. Ne nazadnje so prišle
na plano ideje, da bi bila Vilharjeva cesta v delu poteka enosmerna. Mestna občina pa na uradna vprašanja o bodoči prometni urediti odgovarja s puhlicami, da želijo »prenoviti območje in določiti prometno ureditev v okolici načrtovanega novega potniškega centra, ki bo
dolgoročno zagotavljala ustrezno varnost in pretočnost mestnega prometa«. Ter da bodo vse skupaj javnosti predstavili pravočasno, menda septembra.
Ja, saj v tem je problem: pri vseh deležnikih, s katerimi se morajo usklajevati, je mesto iz razprave o novih prometnih in avtobusnih tokovih verjetno zaradi komodnosti izključilo javnost. Namesto da bi že pred leti začeli organizirati okrogle mize, javne razprave o prometni ureditvi okoli nove železniške postaje, namesto posvetov s prebivalci v soseskah v okolici postaje, namesto da bi vizijam pustili prosto pot, meščani dobijo odgovor, da bodo o prometni ureditvi pravočasno obveščeni. To je podobno kot v primeru potencialne radikalne prevetritve sistema mestnega potniškega prometa – javnost bevska, elaborati pa nastajajo brez nje. Namesto celostnega vpogleda v prometne rešitve okoli nove postaje je javnost primorana loviti drobce informacij, zaradi česar se ustvarja vtis, da je vse skupaj neorganizirano sračje gnezdo z veliko partikularnimi interesi, a brez udeležbe interesa meščanov. Ko bo – če bo – enkrat v prihodnjih recimo petih letih res zgrajen nov potniški center in bodo uresničene vse sedaj še skrivnostne prometne ureditve, bodo te meščanom koristne ali pa ne. In če ne bodo, bo mestna uprava bržkone naročila nove elaborate.
