Dogajanje ob petkovem izreku sodbe trikratnemu predsedniku slovenske vlade, dolgoletnemu predsedniku SDS in prvaku opozicije Janezu Janši je bilo simptomatično zanj. Sodnica je izrekla prvostopenjsko sodbo zaradi kaznivega dejanja obrekovanja nekdanjega direktorja STA Bojana Veselinoviča (Janša mu je z nekoliko pesniške svobode očital umor, ki ga ni bilo), ki je Janša ni dobro sprejel. Zatekel se je k teoriji zarote. Ker je sodnica obrazložitev sodbe prebrala, je ocenil, da je bila sodba že vnaprej napisana – torej že pred začetkom sojenja. Povsem običajen potek izreka sodbe je tolmačil kot nekaj izrednega, nenavadnega, odklonskega.
Sodišče je Janeza Janšo obsodilo na denarno kazen v znesku 8000 evrov. Sodnica je pojasnila, da se ji zdi izrek denarne kazni primeren in pravičen. Povedno je, da se ni odločila za pogojno kazen, ki je sankcija opozorilne narave, temveč za neposredno sankcijo. Očitno je ocenila, da pogojna kazen – torej kazen, ki se ne izvrši, če obsojeni v preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja – pri Janši ne bo dosegla svojega odvračalnega namena. Janša je bil namreč zaradi sorodnega kaznivega dejanja razžalitve (Eugenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek je označil za odsluženi prostitutki) že pravnomočno obsojen na pogojno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Veselinovičev odvetnik Gorazd Fišer je v zaključni besedi poudaril, da je Janša specialni povratnik. To so tisti storilci, ki ponavljajo isto vrsto kaznivih dejanj. Tako razžalitev kot tudi obrekovanje sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Za kriminologe in penologe je povratništvo velik izziv. Še zlasti v primerih, ko gre za povratnike, ki se vedno znova vračajo v zapor. Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij se delež povratnikov v slovenskih zaporih giblje okoli tretjine. Direktorji zaporov si želijo, da bi bilo povratništva čim manj, saj vsak povratnik predstavlja poraz za zaporski sistem in družbo nasploh. Povratništvo pomeni, da rehabilitacija in resocializacija obsojenca nista bili uspešni.
V zaporih se srečujejo z najhujšimi oblikami povratništva, z blažjimi oblikami pa moramo shajati vsi. »Povratništvo ni samo osrednji problem izvrševanja kazni, marveč je tudi eden najresnejših problemov družbenega sožitja in odnosov med ljudmi. Spada v tisto vrsto družbenih pojavov, kjer je običajna družbena kontrola znatno manj uspešna kot pri drugih odnosih med ljudmi. Očitno je namreč, da povratništva z običajnimi družbenimi ukrepi v obliki prepričevanja, nagrajevanja in kaznovanja ni mogoče docela obvladati. Pri povratništvu torej veljajo posebne zakonitosti, precej podobne tistim, ki jih srečujemo tudi pri nekaterih oblikah alkoholizma, nevrotičnosti in psihopatičnih osebnosti. Vsem je skupno to, da se dokaj trdovratno upirajo tako dobrohotnim poskusom, razumevajočim, da, celo ljubečim prijemom posameznikov ali večjih kolektivov, kot tudi ogorčenemu kaznovanju in zatiranju,« je v reviji za kriminalistiko in kriminologijo pred več kot pol stoletja zapisal pravnik in psihiater dr. Miloš Kobal.
Anamneza slovenske politične elite ni optimalna. Janša je kot eden najbolj vidnih in vplivnih politikov slovenske sodobne zgodovine pogost gost sodnih dvoran. Včasih se zdi, da se nalašč zapleta v vedno nove kazenske postopke. Njegov klic k orožju, ki ga je bilo v kontekstu spremljajoče objave z zbora podpornikov Palestine težko razumeti drugače kot poziv proti slovenski in priseljenski muslimanski skupnosti, mu utegne priskrbeti še kakšen kazenski postopek. Povratništvo je trdovratna navada.
