Koalicija je razkrila ambiciozne načrte za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Prva zaveza je, da bo do leta 2026, torej do konca mandata te vlade, zgrajenih pet tisoč novih najemnih stanovanj. Številka je ambiciozna, ni pa povsem iz trte izvita, saj bi lahko samo ljubljanski in republiški stanovanjski sklad v tem času ob ustrezni finančni podpori dokončala več kot tri tisoč stanovanj, drugi občinski skladi pa bi jih lahko prispevali še vsaj tisoč. Projekti obstajajo, ključno bo v tem času zagotoviti ustrezne finančne vire, da bodo dovolj hitro dokončani.
Ključna je zaveza, da bo medtem do leta 2026 vzpostavljen dolgoročno vzdržen sistem, ki bo omogočal gradnjo 3000 javnih stanovanj na leto. Glavni akter na tem področju naj bi bil republiški stanovanjski sklad, država pa naj bi za gradnjo javnih stanovanj letno namenila 100 milijonov evrov. Če za trenutek pustimo številke ob strani, je ta napoved z več vidikov zelo pozitivna. Vlada je namreč prvič jasno povedala, da si je gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj nemogoče predstavljati brez močne finančne podpore države in da je ta denar (ta koalicija) pripravljena zagotoviti. Drugi pozitiven signal je, da naj bi hrbtenico sistema predstavljali javni stanovanjski skladi z republiškim na čelu, ki bodo razpolagali z javnim denarjem.
Okoli 100 milijonov evrov je, če štejemo stroške nakupa zemljišča, trenutno sicer dovolj za dokončanje zgolj od 600 do 700 stanovanj v Ljubljani, a denar bo seveda krožil, saj bodo skladi, ki bodo imeli zagotovljen dostop do ugodnih virov financiranja, z zbranimi najemninami odplačevali kredite. Na prvi pogled se torej zdi, da bi 100 milijonov evrov na leto lahko bilo dovolj za uresničitev zastavljenega cilja, sploh če bi bila že na razpolago primerna zemljišča.
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje višine najemnine za javna najemna stanovanja. Jasno je, da več ko bo država namenila javnih sredstev, nižje bodo lahko najemnine. Te bi bilo nujno v prihodnje za vsa javna najemna stanovanja poenotiti ter, tako kot je bilo že predlagano v osnutku novega stanovanjskega zakona, najemnike s slabšim socialnim položajem raje kot z neprofitno najemnino podpreti s subvencijo. Sistem bi bil tako veliko bolj pregleden, pogoji pa za vse investitorje enaki.
Nadalje poglejmo, kaj sploh pomeni zgraditi 3000 stanovanj na leto. Po podatkih statističnega urada je bilo v zadnjih desetih letih v povprečju v Sloveniji zgrajenih od 3000 do 4000 stanovanj na leto. A ti statistični podatki so pomanjkljivi, saj zajemajo samo gradbena dovoljenja, ki so jih izdale upravne enote, ne pa tudi integralnih gradbenih dovoljenj s presojo vplivov na okolje, ki jih je za večje projekte izdajalo ministrstvo za okolje in prostor. Kljub temu bi gradnja 3000 javnih najemnih stanovanj na leto nedvomno pomenila izjemen zalogaj za gradbeni sektor in imela močan učinek na nepremičninski trg. V teoriji bi se ob poplavi javnih najemnih stanovanj – v enem letu bi jih zgradili več kot v zadnjih desetih letih – morale znižati tako najemnine kot cene stanovanj.
Seveda se ob tem postavlja vprašanje, ali bodo javna najemna stanovanja prvenstveno gradili v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Kopru, Kranju in drugih urbanih središčih, kjer je skoncentriranih največ delovnih mest. Napaka bi bila samo zaradi lepe statistike in poceni zemljišč graditi zunaj urbanih središč, sploh tam, kjer ni možnosti navezave na zmogljiv javni potniški promet. Prav pametna zemljiška politika bo eden največjih izzivov na poti do uresničitve stanovanjskega New Deala.
