Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Zopni) je kljub vloženemu trudu preiskovalcev in tožilcev v marsičem izgubljena priložnost, verjetno pa tudi odraz nezadostne
premišljenosti in sloven-
ske realnosti.
Ideja, da bi osumljencem, obtožencem in obsojencem s področja organiziranega kriminala, korupcije, gospodarstva, terorizma, trgovine z ljudmi ... odvzeli čim več nezakonitega premoženja, je pred več kot desetimi leti obljubljala veliko, čeprav zakon že tedaj ni nastajal v optimalnih okoliščinah. Proti koncu Pahorjeve vlade so ga vložili koalicijski poslanci, pravosodno ministrstvo pa je že tedaj imelo pripombe, predvsem k uporabi zakona za nazaj.
Ta pomislek se je pozneje izkazal za usodnega, saj je ustavno sodišče zakon v členu, ki je omogočal brskanje po sumljivem premoženju iz časa pred uveljavitvijo zakona, razveljavilo. Sledilo je umikanje tožb, Janez Janša, Dragan Tošić in številni drugi, ki so se znašli v finančnih preiskavah in tožbah tožilstva, pa so si lahko oddahnili. V enajstih letih uporabe zakona je državi tako uspelo pravnomočno iztožiti manj kot dva milijona evrov, kar pomeni le okoli pet odstotkov ugotovljenega spornega premoženja. V negativnem smislu še posebej izstopa lanska statistika, saj je tožilstvo vložilo eno samo tožbo v vrednosti nekaj čez 80.000 evrov.
Razlogov za realizacijo, ki ni v skladu s pričakovanji, je več. Poleg že omenjenih omejitev, ki jih je začrtalo ustavno sodišče, so se v praksi pokazale tudi druge težave. Sredstva je bilo že v preteklosti mogoče zavarovati s fiktivnimi zemljiškimi dolgovi in skritimi računi v tujini, vmes so se pojavile še kriptovalute. Težje je dokazati tudi mešano premoženje. Primer: če ima osumljenec, ki preprodaja drogo in še nikoli ni bil zaposlen, luksuzni avtomobil za 100.000 evrov, je še dokaj lahko trditi, da je avto kupil z nezakonito pridobljenim premoženjem. Če je isti osumljenec hkrati delni lastnik transportnega podjetja, za katero vozi deset voznikov tovornjakov, denar pa obrača še na borzi, ga vlaga s tretjimi osebami, vmes pa premoženje pomeša še s prejeto dediščino, je bistveno težje razčleniti, katera sredstva so na račun prišla iz legalnih in katera iz ilegalnih poslov. Če je na podjetje vpisana še hipoteka, na poplačilo dolga pa poleg banke čaka še nekaj upnikov, je vprašanje, kaj sploh je mogoče odvzeti, toliko bolj kompleksno.
Tovrstne praktične in teoretične dileme spremljajo Zopni že od vsega začetka.
Čeprav z njegovo učinkovitostjo ne moremo biti zadovoljni, pa lahko upamo, da ima zakon določen preventivni učinek – ne zgolj v smislu, da preiskovanci po novem pač namenjajo več pozornosti skrivanju denarja. Vsekakor pa bi težko trdili, da je dosegel svoj glavni namen, torej poskrbel, da se kriminal enostavno ne bi več splačal.
Kljub vsem težavam je enajst let dolga doba. Zato bi utemeljeno pričakovali, da se bodo morebitne dileme že razčistile, pomanjkljivosti pa odpravile. A resnici na ljubo pretiranega interesa za urejanje vprašanja odvzema premoženja nezakonitega izvora niti ni bilo. Konkretni predlogi sprememb so pripravljeni že skoraj tri leta, vendar jih je tretja Janševa vlada v celoti ignorirala, Golobova pa že eno leto čaka na sprejem evropske direktive na tem področju.
