Majhni, komajda vidni potočki v višjih predelih so narasli in ob svojem toku pobirali vse; v desetletjih nagrmadeni material je silovito potoval v nižje dele vodotokov. Zaradi zamašenih hudournikov je voda ušla iz ustaljenih tokov, drla v doline, kjer je poplavljala domove. Ogromna skala višine in širine dveh metrov se je ustavila v bližini mežiškega Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki takrat ni bil obljuden. Trato, po kateri so lahko brezskrbno tekali otroci, sta preplavila kamenje in pesek. Tam in marsikje drugje po državi so bili prizori apokaliptični.

Po poplavah je ob vznožjih naseljenih hudourniških območij prisotna stalna, preteča nevarnost. Prebivalstvo, prepuščeno raznoraznim anomalijam odločevalcev v prestolnici, ob slehernem malce močnejšem deževju stisne pri srcu. Če je muhava narava pred enim letom številnim prizadejala silovit udarec in marsikoga nokavtirala, jih je pred dnevi, ko so ob močnem deževju hudourniki v doline spet prinašali kopico plavja, le klofnila. Ne povsod, zagotovo pa bi se marsikje lahko ljudje izognili klofuti, če bi država v zadnjem letu urejanju hudournikov namenjala več pozornosti. Ne s sestankovanjem, pisanjem svežnja aktov, marveč s konkretnimi dejanji na terenu: odstranjevanjem podrtega drevja ob grapah in naplavin v strugah potokov ter gradnjo hudourniških pregrad in zaščitnih mrež.

Koliko hudourniških pregrad, od katerih bi vsaka stala od 20.000 do 200.000 evrov, odvisno od zahtevnosti terena in velikosti, bi potrebovali, ne ve nihče. Da bi bila v zadnjem letu zgrajena kakšna večja pregrada, ni znano, brez večjih težav pa bi jih lahko postavili nekaj ducatov. Zaradi odsotnosti gradenj pregrad je eno leto že izgubljeno. To ni malo. Če bi želeli vzpostaviti solidno stanje hudourniških območij, kar med drugim pomeni, da ljudi v dolinah ob nekoliko večjem deževju ne bi bilo strah do kosti, bi bilo potrebno desetletje. Medtem se pregrade v drugih alpskih deželah kontinuirano gradijo – samo na Tirolskem so v zadnjih letih njihovo število povečali s 150 na okoli tisoč.

Roko na srce, pri odpravljanju posledic poplav je država naredila veliko. Toda mogla in morala bi postoriti več, še posebej kar zadeva hudournike. Eno od kardinalnih napak je naredila s tem, da je po poplavah smer sanacije prepustila izključno gradbeni stroki. S tem je bila storjena napaka v izvoru. Po poplavah je nekdanji minister za naravne vire in prostor oblikoval svet za vode, v katerega so bili imenovani le strokovnjaki za gradbeništvo in vodarstvo, na gozdarstvo pa se ni spoznal nihče. Po njegovi zamenjavi so svet za vode dopolnili s strokovnjakom za gozdarsko stroko, ki pa v 13-članskem svetu po neuradnih podatkih nima ravno velike besede. Toda edino gozdarji so usposobljeni za celovito gospodarjenje v povirjih, na hudourniških območjih, torej pri izvoru največjih težav ob lanskoletnih poplavah.

Včasih, do novega tisočletja, ko je Podjetje za urejanje hudournikov (Puh) izgubilo koncesijo, kmalu zatem pa bankrotiralo, je bilo vse drugače. Z zgornjimi deli vodotokov se je ukvarjal Puh, s spodnjimi, ki terjajo drugačna znanja, pa vodnogospodarska podjetja. Od leta 2002 se vodotoki obravnavajo enotno, kot porečje. Po poplavah so iz vrst vlade prišle pobude o ustanovitvi novega Puha, pri čemer je vse skupaj na tej točki obstalo. Sodeč po dinamiki dogajanj pri reševanju problematike urejanja hudournikov v zadnjem letu ne bo ravno presenetljivo, če bodo pred parlamentarnimi volitvami politične stranke obljubljale ustanovitev novega Puha.