V 80. letih je bila vožnja z zelenim vlakom doživetje. Poslovni vagoni so bili klimatizirani in niso imeli kupejev kot vsi drugi. Potnice in potniki so bili postreženi podobno kot na letalu, z brezplačnim sendvičem in pijačo. Vožnja med Ljubljano in Mariborom je bila »rekordno« kratka, vlak je pot prevozil v dobrih dveh urah.
Mejo dveh ur je šele v tretjem tisočletju prebil težko pričakovani pendolino. Po tem potovanje ni doživelo dodatnega pospeška. Čas vožnje se je zaradi mnogoterih obnovitvenih del in nadgradenj celo podaljševal. Pot z uradno najhitrejšim vlakom v Sloveniji, vštevši kronične zamude, praviloma še vedno traja več kot dve uri.
Slovenija je predolgo zanemarjala železniško infrastrukturo. Razpoložljiva sredstva je – zaradi mednarodnih prometnih trendov in populističnih vzgibov – raje vlagala v avtocestni križ kot v tire in potniške vlake. Avtoceste so sprva res izboljšale povezljivost in prometno pretočnost, nato pa so (so)povzročile povečanje dnevnih migracij in (tranzitnega) cestnega prometa. Cijazenje po najbolj obremenjenih avtocestnih odsekih je danes spet pravilo, ne izjema. Strokovnjaki pravijo, da bo le še slabše.
Razmere utegnejo prisilno spremeniti »evropski« ukrepi za blaženje posledic podnebnih sprememb. Slovenija bo morala, zlepa ali zgrda, zmanjšati svoj ogljični odtis. In to kmalu. Za izpolnitev predpisanih ciljev bomo morali spremeniti potovalne navade. Za večino, ki z avtomobilom opravimo kar 85 odstotkov vseh poti, bo prehod boleč. Namesto osebnega avtomobila na notranje zgorevanje bomo morali pogosteje uporabljati razpoložljive oblike javnega potniškega prometa. In potovati manj.
Za olajšanje prehoda so vlaganja v širitev in pospešitev železniškega potniškega prometa toliko bolj nujna. Država je sicer že pred časom začela pomlajevati vozni park, leta 2021 je kupila tudi 52 novih elektromotornih vlakov, ki dosežejo hitrost 160 kilometrov na uro, in zanje plačala 320 milijonov evrov. A dokler ne bodo pospravili gradbišč in odprli prenovljenih odsekov, se bodo novi vlaki cijazili enako kot dotrajani predhodniki.
Večina potnikov bo še vedno raje stala v zastojih, kot da bi kupila vozovnico. Četudi bo od jutri, z uvedbo enotne vozovnice Slovenija, stala bistveno manj.
Na progi med Ljubljano in Mariborom naj bi ovire umaknili že letos, vsaj tako napovedujejo Slovenske železnice. Po prenovljeni progi naj bi bilo mogoče skrajšati potovanje na 80 minut, kar bi bilo konkurenčno osebnemu avtomobilu. Vendar ta pospešitev ne bo zadoščala, če naj Slovenija dolgoročno drži korak z mednarodnim železniškim prometom. Zato na direkciji za infrastrukturo že umeščajo v prostor novo hitro železniško povezavo, po kateri bi hitri vlak vozil s hitrostjo do 240 kilometrov na uro in bi potovanje med največjima slovenskima mestoma skrajšala na 55 minut. To je sicer še vedno dvakrat dlje, kot bi primerljivo relacijo prevozil hitri vlak v Italiji, Franciji, Nemčiji, Španiji ... A bi tak vlak v Sloveniji vendarle prvič prehitel avtomobil.
Naložba v novo hitro progo naj bi bila ocenjena na štiri milijarde evrov. Toliko je stal slovenski avtocestni križ, je na nedavnem posvetu Društva za ceste severovzhodne Slovenije razkril Dejan Jurkovič z direkcije za infrastrukturo. Slovenija je sposobna prevzeti to finančno breme, je prepričan.
Po najbolj optimističnem scenariju bi bila hitra proga med Ljubljano in Mariborom odprta leta 2045. To je čez 22 let. Politiki, ki razmišljajo kvečjemu štiri leta v prihodnost, bodo v tej napovedi prepoznali štiri milijarde razlogov, zakaj bi razpoložljiva proračunska sredstva bolje »oplemenitili« z investicijami v avtocestni asfalt kot v tirnice in nakup najhitrejših vlakov. x
