Pred leti na ljubljanskem griču nisem mogel preslišati vnete debate starejšega para o veduti, ki jo je po njunem mnenju skazil takrat še čisto svež stanovanjsko-poslovni kompleks Situla. S temno fasado naj bi preveč odstopal od svetlih pastelnih fasad bližnjih stolpnic in blokov v Savskem naselju, v prostoru naj bi deloval kot vsiljivec, kar naj bi pričalo o tem, da moderna arhitektura nima nikakršnega posluha za okolico. Morda je bilo še isto leto, morda kakšno leto kasneje, to niti ni pomembno, ko so leta 2014 v biroju Bevk Perović arhitekti za Situlo prejeli Plečnikovo nagrado in zlati svinčnik, najvišji priznanji na področju arhitekture pri nas.
Da tudi v strokovnih krogih nagrajena arhitektura dvigne kakšno obrv, ni nič novega ali neobičajnega. Ljubljana se spreminja in marsikoga to bega. V zadnjih letih je zraslo več prepoznavnih objektov, ki izstopajo ne samo s svojo podobo, ampak tudi z velikostjo. Že omenjena Situla pa hotelski stolpnici na Bavarskem dvoru, Kristalna palača in hotel Plaza v BTC so nekateri od projektov, ki so začeli spreminjati ljubljansko nebo. Podobnih projektov je v občinskem prostorskem načrtu še ogromno. Omenimo lahko območje Emonike, vogal Dunajske in Linhartove ceste, območji pri Plečnikovem stadionu in športnem parku Stožice, partnerstvo Šmartinska, gosto pozidavo ob Celovški cesti, novo stolpnico pri Aleji in še bi lahko naštevali.
Marsikdo bi pomislil, da so stolpnice razmetane po mestu na pamet, morda celo tako, da to ustreza lastnikom zemljišč, dobro zapisanih pri mestnih oblasteh, a to ne drži. Dejstvo je, da so po pravilu predvidene ob večini križišč pomembnih cest, posebej na območju Bežigrada, Šiške in Novih Jarš, ki so že zaradi značilnosti terena bolj primerni za zgoščeno pozidavo kot južni del mesta. Ob pogledu na nove stolpnice bi se komu zazdelo tudi, da je njihova podoba povsem prepuščena domišljiji investitorjev, a tudi tak sklep ne zdrži resne presoje.
Morda je kateri od novih objektov res bolj izstopajoč, recimo visok stanovanjski dvojček Spektra v Šiški, morda je kateri tudi neposrečen, a to še ne pomeni, da na tem področju vlada divji zahod. Normativi o videzu in fasadah so celo večplastni. Občinski prostorski načrt na primer določa osnovna pravila o oblikovanju fasad, ki za stanovanjske objekte ne smejo biti vpadljivih signalnih ali fluorescentnih barv, številna območja nato urejajo bolj natančni občinski podrobni prostorski načrti, kjer je praviloma določenih še več smernic za oblikovanje objektov, posamezni predeli mesta so lahko podvrženi tudi posebnim varstvenim režimom kulturne dediščine. Potem so tu še urbanistični in arhitekturni natečaji, ki prav tako narekujejo smernice za oblikovanje stavb. Seveda je določiti pravila za fasade precej bolj kompleksno kot stavbam določiti mere, a na splošno je oblikovanje večjih stavbnih kompleksov v Ljubljani precej natančno določeno. Morda celo preveč.
Ne smemo namreč pozabiti, da je pod vsakim večjim projektom podpisan ne en sam, temveč več kompetentnih arhitektov, pri projektih za več deset milijonov evrov pa se tudi investitorji ne bodo igrali z norčavimi idejami, ki bi spodkopale prodajo prostorov. Paradoksalno so slovenski arhitekti po mnenju sogovornikov pri fasadah pod črto prej konvencionalni kot drzni, veliko bolj drzno pa je prebivalstvo samo, žal predvsem pri barvanju fasad starih blokov in enodružinskih hiš v živo kričeče barve, ki z okolico nimajo prav nobene zveze. Tako kot vsepovsod nasmeteni oglasi, ki jih praktično sploh ne opazimo več.
