Potem ko se je ljubljanska občina zaradi številčnejših generacij nekje do sredine prejšnjega desetletja ukvarjala predvsem z investicijami v vrtce, se je, pričakovano, v zadnjih desetih letih pozornost preusmerila na osnovne šole. V tem času se je vpis tako vztrajno povečeval, da letos šole obiskuje kar 32 odstotkov več učencev kot leta 2009. Dodatna oteževalna okoliščina ob tem impresivnem podatku je, da pritisk na šole ni niti približno enakomerno porazdeljen, saj se šole, v bližini katerih so se gradile velike soseske, že več let soočajo z izjemno velikim vpisom in težavami s prostorom, medtem ko je drugje, predvsem v središču mesta, prostih mest več kot dovolj. Tretji problem je, da se vpis ne povečuje enakomerno – tako se je recimo v letošnjem šolskem letu po dolgem času zgodilo, da je vpisanih celo manj učencev kot leto pred tem. Če upoštevamo še okoliščine, kot so recimo vedno večji delež odloženega vpisa, prepisi in zlorabe pri prebivališču, vidimo, da je načrtovanje investicij v osnovne šole zahtevno.
Ljubljanski občini tudi ni mogoče očitati, da v zadnjih letih ni veliko investirala v šole in vrtce, saj je recimo samo v zadnjih dveh letih zanje iz proračuna namenila 64 milijonov evrov, kar je skoraj 20 odstotkov proračunskih odhodkov. Pri tem na občini niso reševali izključno prostorske problematike, temveč je velik del sredstev šel tudi v energetsko sanacijo ter protipotresno in požarno zaščito objektov, kar je sploh pohvalno. Moramo torej ljubljanski občini na področju investicij v vrtce in šole le zaploskati? Nikakor.
Kako se je namreč lahko zgodilo, da se morajo na nekaterih najbolj obremenjenih šolah, kot sta na primer tisti na Vrhovcih in Viču, cele generacije učencev izobraževati v knjižnicah, kabinetih, preurejenih športnih garderobah, prikrajšane za specialne učilnice in druge prostore, ki so drugje samoumevni? Povečan vpis na ti dve šoli, v bližini katerih so se načrtovale in zgradile večje stanovanjske soseske, je bil pričakovan dovolj dolgo, da bi se nanj lahko pripravili. Ne nazadnje so na mestni občini pred petimi leti sami napovedovali, da bo treba do šolskega leta 2022/23 na območju teh dveh šol zagotoviti devet dodatnih oddelkov, zaradi česar se zdi smiselna gradnja nove šole, ki bi razbremenila sedanji šoli in v kateri bi bilo dovolj mesta za otroke iz novih sosesk ob Poti Rdečega križa, kjer je zraslo okoli 1500 stanovanj. A z naložbo so na občini odlašali, saj so očitno špekulirali, da bi lahko potrebna mesta za otroke zagotovili v dveh najbližjih in drugih šolah, kjer je prostih mest dovolj. Pričakovanja so bila očitno zmotna, saj so pred časom vendarle najavili arhitekturni natečaj za novo šolo, a glede na dinamiko projektiranja, pridobivanja dovoljenj in gradnje bi bila ta lahko v najboljšem primeru dokončana šele v treh letih.
Ko spremljamo, kako se na občini kljub uporu meščanov v korist investitorjev zadnje čase odpovedujejo še lokacijam za vrtce na območjih, kjer je predvidena obsežna stanovanjska pozidava, kar bo spet pripeljalo do tega, da bodo morali starši otroke z avtom voziti v oddaljene vrtce, se nam lahko samo kolca po dobrih starih stanovanjskih soseskah – z vrtcem, šolo, knjižnico, igrišči, zelenimi površinami, trgovino in solidnim javnim potniškim prometom. Morda se bo to komu zdel preživet koncept iz drugih časov, a je v resnici danes, ko si moramo tudi spričo podnebnih sprememb prizadevati za mesta kratkih poti, bolj aktualen kot kadar koli prej.
