»Predsednik vlade Robert Golob je čestital kuharskim mojstrom in lastnikom devetih slovenskih restavracij na čelu z gospo Ano Roš Stojan (Hiša Franko), ki jih je Michelinov vodnik za leto 2023 odlikoval z dodelitvijo zvezdic za njihovo kakovost. Premier je ob tem opozoril na njihov neprecenljiv prispevek k turistični promociji Slovenije in jih prosil, da bi svojo ustvarjalno moč, inovativnost in prizadevnost, ki jih odlikujejo, delili z družbenim okoljem, v katerem ustvarjajo. Vaše stvaritve vsem nam sporočajo, da lahko z domiselnostjo, trdim delom, predvsem pa z voljo, odločnostjo in odrekanjem tudi mi posežemo po zvezdah, je v čestitki najboljšim slovenskim gostincem zapisal predsednik Golob.«
Tako nekako bi lahko urad vlade za komuniciranje oblikoval sporočilo, ki bi razjasnilo odnos predsednika vlade do najnovejših imetnikov razvpitih Michelinovih zvezdic in ne bi nikogar vznejevoljilo. A bi ga tudi vsi opazili. Namesto tega so, pač v lovu za vsakovrstnimi všečki, z napihovanjem šefove podobe v virtualnem družbenem okolju po načelu, da mi lahko gremo »ravno do dna«, proizvedli bizaren videozvarek z naslovom En velik objem. V resnici je bil ta objem en velik flop. Sporočal je, da v podjetniškem okolju, ki ga sestavlja devet eminentnih restavracij, predsednik vlade favorizira enega od tržnih tekmecev, z njim se vzajemno podpirata, drugi pa niso niti omembe vredni.
Predsednik vlade tako ne govori! Ne sme govoriti! Predsednik vlade vzdržuje ekvidistanco (ali vsaj videz ekvidistance!) do vseh, do katerih seže ustavna moč njegove funkcije. Predsednik vlade je bog, ki ne sme dopustiti dvoma, da je enako strog do vseh nas grešnikov.
In naprej. Če ljudi še vedno pestijo posledice katastrofalne povodnji in so zato primorani, da si kosilo kuhajo na kuhalniku, javna čestitka kuharici, v katere restavraciji lahko za večerjo v dvoje brez večjega napora zapraviš skoraj minimalno plačo, zagotovo ni najbolj taktna politična poteza. Tudi ni primerno – to vam bo vedel povedati vsak politični svetovalec ali prodajalec iluzij z nekaj malega kilometrine – če predsednik vlade in minister za zdravje najprej slavi mojstrico epikurejskega sloga življenja, domala v isti sapi pa staršem in svojcem dveh preminulih otrok izreka sožalje. Ne gre, to pušča slab okus v ustih, zaradi takih stvari peče zgaga.
Dobra, kakovostna politika je tista, ki zna loviti in uloviti družbene kontekste, ki ustvarja vtis, da jo kontekstualizirajo okoliščine, ali pa se celo zares napaja iz problemov okolij, v katerih deluje, in poskuša odgovarjati na njihove izzive. Slabo politiko pa kontekst vedno zaloti brez gat! Ta nauk lahko prevedemo tudi v politični jezik: Milanu Kučanu se tak spodrsljaj ne bi mogel primeriti, Janezu Drnovšku, ki inspirira našega premierja, tudi ne. Niti ne Danilu Türku in prav tako ne Lojzetu Peterletu. To so bili politiki, ki so razumeli svoj čas in svoj položaj.
Pomen konteksta bi dandanašnji že moral razumeti tudi Robert Golob, njegova vajeniška doba v politiki je minila, opraviti bi moral zaključni izpit. Sicer nas ne more zanimati »niti sekundo več«.
Ali drugače: bizaren spot – Golob ni prvi, ki se cvre na kakšnih bizarnih spotih vladnega agitpropa – bo najverjetneje poniknil v pozabo že s ponedeljkom. Problem pa bo ostal, če vajenec ne bo dokazal, da je strokovno kvalificiran politik. Ali bo jutri, če bodo v nekem Šenčurju zaradi migrantske krize spet startali traktorje, sočasno snemal spot o svojih počitnicah v Turčiji? In ali bo morda propagiral kaviar (čeprav izdelan z rokami Ane Roš Stojan), ko nas bodo napadli Rusi?
Oblasti pritiče, da razmišlja. Tako oblast imamo vsi radi in še najbolj takega predsednika vlade.
