Pred manj kot mesecem dni, 14. novembra, je predsednik vlade Robert Golob v podporo Tatjani Bobnar prišel v državni zbor, kjer so poslanci obravnavali interpelacijo notranje ministrice. Sedel je skoraj neposredno za govorniškim pultom in začudeno zmajeval z glavo ter delal grimase ob neumnostih, ki jih je trosil glavni pobudnik interpelacije Branko Grims iz SDS. Poslanci stranke Gibanje Svoboda so ministrici nato dobesedno peli hvalospeve.
Od 75 navzočih poslancev jih je nazadnje 24 podprlo interpelacijo ministrice, 50 pa jih je presodilo, naj Bobnarjeva nadaljuje zastavljeno delo. V resnici v odnosih med Golobom in Bobnarjevo že tedaj ni bilo vse rožnato. Nekaj dni pred interpelacijo ji je Golob dal vedeti, da vlada vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava ne bo imenovala v polni mandat. Včeraj, 7. decembra, je Bobnarjeva napovedala svoj odstop, ki ga je Golob že vnaprej sprejel.
Spor med Golobom in Bobnarjevo se na prvi pogled zdi kot konflikt, ki je bil nepotreben. Novo vodstvo notranjega ministrstva in policije je v šestih mesecih v precejšnji meri normaliziralo razmere na policiji, zamenjalo praktično vse sporne vodilne kadre, ki so v času tretje Janševe vlade hodili po meji spodobnega in zakonitega (dva tesna sodelavca nekdanjega generalnega direktorja policije Antona Olaja sta bila celo odpuščena), razpustilo nepremišljeno ustanovljeno upravo avtocestne policije in opravilo številne nadzore, med katerimi po obsežnosti bržkone izstopa nadzor nad represivnimi ukrepi policije v času protivladnih protestov. Izboljšalo se je tudi zaupanje javnosti v policijo.
Kljub temu se konfliktu očitno ni dalo izogniti. V zadnjih dneh in tednih smo govorili s številnimi viri blizu policije in varnostnih struktur, praktično vsi pa so v neformalnih pogovorih izpostavili (pre)velike apetite Golobovega ožjega kroga po vplivanju na policijo. Predvsem glede kadrovske politike, pri čemer je vredno omeniti, da je policija po slovenski zakonodaji organ v sestavi notranjega ministrstva in da je glavni kadrovik v policiji generalni direktor policije, ne pa notranja ministrica, kaj šele predsednik vlade in njegovi prišepetovalci. Slednji so kljub vsemu dosegli, da so za potrebe varovanja predsednika vlade sami izbrali in premestili ducat policistov neposredno na generalni sekretariat vlade, zaželeli pa so si še nekaterih menjav na vodstvenih položajih.
Iz Golobovega kroga je bilo po drugi strani mogoče slišati predvsem očitke, da Bobnarjeva in Lindav nista dovolj očistila policije. O tem, kaj je politični pritisk na policijo in kaj ni, sta imela Bobnarjeva in Golob več kot očitno različna mnenja.
Da je konflikt postal javen (in isti trenutek tudi nepovraten), je za vlado slabo, za javnost pa ne. Kam pripeljejo odnosi, v katerih se šibkejši močnejšemu ves čas tiho priklanja, smo se lahko prepričali že v času prejšnje vlade. Linija od vrha stranke SDS do generalnega direktorja policije in direktorice NPU je delovala kot tekoči trak v proizvodni hali.
Rezultat konflikta pa je vsekakor slab za vse vpletene. Bobnarjeva odhaja, Goloba pa bi prav tako težko razglasili za zmagovalca, saj bo del zaupanja javnosti bržkone upravičeno izgubil. Ob tem se zdi, da aktualni predsednik vlade ponavlja nekatere napake svojega predhodnika, čigar samovolja in nesposobnost samoomejevanja sta bili dve od pomembnejših lastnosti, zaradi katerih so ga volilci 24. aprila – torej na datum, ki bi ga Golob najraje razglasil za državni praznik svobode – poslali v opozicijo.
