Pohodnik je v nedeljo posnel fotografijo Triglava. Prizor spominja na tistega, ko mravlje zavohajo raztresen sladkor na kuhinjski mizi in se v hipu izpod bog si vedi katere špranje naredi dolga vrsta slasti željnih mrgolincev. Tudi v vrsti na Triglav so eden poleg drugega stali Facebook všečkov in Instagram fotografij željni »planinci«, le vrsta ni bila črna, temveč pisana mavrica tehnološko najbolj izpopolnjenih vetrovk in pohodniških majic, ne nujno tudi čelad. Fotografija je odraz tega, na kar v Planinski zvezi Slovenije in Gorski reševalni zvezi Slovenije opozarjajo že lep čas: obisk naših gora se izjemno povečuje, učinkovito brezplačno reklamo pa jim delajo družabna omrežja. Instagram fotografije s tisočerimi filtri, ki Krnska jezera naredijo še bolj lesketajoča, kot so sicer, na domačem kavču ne potrebujejo prav veliko kondicije in znanja, v živo in brez filtra pač.
Zato temu trendu sledi tudi tempo reševanj v gorah, ki je letos zares peklenski. Tolminski gorski reševalci so v napol počitniški junij vstopili z vsega 15 gorskimi reševalnimi akcijami. In si nato v hipu »pokvarili« vso statistiko in konec meseca zabeležili 40 posredovanj. Torej 25 reševanj v enem mesecu, v povprečju skoraj eno na dan, v praksi kakšen dan tudi po tri. V društvenih prostorih, od koder krenejo na reševanje, se srečujejo eni in isti obrazi. Ob vsaki uri, ob vsakem vremenu, mogoče ravno takrat, ko kateri izmed njihovih otrok praznuje rojstni dan, včasih v času nedeljskega kosila ali po počitku po službi. Že sedaj dodobra izmučeni, pred njimi pa dva intervencijsko najtežja meseca.
Reševalci in naravovarstveni nadzorniki ugotavljajo, da so številna reševanja nepotrebna. Ljudje so pozabili, da se v hribe odpravlja zarana, ko še ni prevroče in je verjetnost neviht manjša. Sprašujejo se, kako lahko ljudi preseneti noč, ko pa vsak dan znova pride ob podobnem času. Bega jih, kako »opazovalci narave« raje zaupajo Googlovemu zemljevidu kot lastnim očem. O pohodniku z napihljivim plamencem za kopalne užitke sredi Komarče raje niti ne govorijo, da se ideja ne razširi. Vsi ti zaplezani, neprimerno obuti, precenjevalci svojih sposobnosti, podcenjevalci gorniškega znanja in všečkov željni imajo pravzaprav srečo. Gorski reševalci so izjemno prizanesljivi ljudje in nikoli ne bodo rekli, da je bilo njihovo zavezovanje gojzarjev in nadevanje težkega nahrbtnika kadarkoli zaman. In zadnje, kar jih zanima, sta znamki vaših sandal ali dizajnerske torbice. Gnali se bodo do konca, tudi ko se že vse zdi brezupno. Ker samo ob takšni nepreračunljivi prizadevnosti lahko iz stene po sedmih dneh neuspešnega iskanja posije modra čelada plezalca, živega, a ujetega sredi skalne police pod Matajurjem.
Rešitev? Ni je na dlani. Mogoče je ob planincih, ki v hribih bolj kot tišino in lepoto narave iščejo zabavo in druženje, še najboljša tista z manj mobilnega signala na vrhovih in več makadamskih cest do planinskih izhodišč. Plačljivo reševanje neodgovornih pohodnikov je dvorezen meč, profesionalizacija gorskih reševalcev prav tako. Zagotovo je rešitev v ozaveščanju in izobraževanju, a to je – tek na dolge proge.
Eno rešitev vendarle imam. Enemu od reševalcev, ki ima v nogah več kot 40 let reševalnih akcij, namignem, da bi bilo nujno na njihovo etični pogon enkrat pogledati še z druge psihološke plati, skozi pogovor z njihovimi ženami in partnericami. »Nujno,« odvrne, »a dajte prosim to opraviti po koncu poletne sezone«. Če hoče zbrano in varno reševati, je ogenj pod domačo streho zadnje, česar si želi. Zato se naslednjič, ko za v hribe obujete sandale ali ne veste natanko, kdaj na deželo pade noč, spomnite prosim na reševalčevo ženo.
