Po skoraj treh mesecih od imenovanja nove vlade in po manifestaciji demokracije 24. aprila letos so pred slovensko politiko velika pričakovanja. Možnosti za njeno rehabilitacijo so večje kot kadar koli pred tem – nemara celo za dvig ugleda, ko bi bila politika kot profesija znova cenjena, ker zna odpravljati vsakodnevne težave prebivalcev slovenske družbe in racionalno usmerjati njen razvoj v boljšo prihodnost. Slabo bi bilo, če optimizma s parlamentarnih volitev vladajoča koalicija ne bi znala kanalizirati v akcijo. Kljub regresivnim sunkom dela politike, ki je volitve pred štirimi meseci dojela kot zatemnitev.
V prihodnjih dneh in tednih se bo izkazalo, v kolikšni meri se je vladna ekipa pod taktirko Roberta Goloba in ob asistenci Tanje Fajon in Luke Mesca pripravila za garanje za dobro vseh prebivalcev Slovenije. Pri tem ne bi smeli spregledati dveh pomembnih okoliščin. Vlada se je prisiljena – več, kot se je sprva zdelo – ukvarjati z gašenjem ognja na področjih cen energije, hrane, inflacije, podnebnih sprememb in zaostrenih zunanjepolitičnih razmer. Izzivov je veliko, pričakovanj gospodarstvenikov, kmetijskih pridelovalcev in vseh drugih, ki v teh dneh dvigujejo roke pod nebo zaradi astronomskih stroškov, je še več.
Druga okoliščina je toksična politična arena, kjer del opozicije ne želi dojeti, da je za nami čas volitev, ko so ljudje jasno povedali, kaj menijo o bivši vladi. Razplet aprilskih volitev je edino mogoče interpretirati na način, da si velika večina državljanov in državljank želi normalizacijo družbe in življenja. V opozicijski SDS z napovedmi o seriji referendumov seveda vidijo zadeve drugače in bodo naredili vse, da se toksičnost ozračja dvigne do skrajne ravni, s čimer bi morda uspeli s tečajev vreči koalicijo. To je sicer imanentni cilj vsake opozicije, a dejstvo, da nenapisanega pravila o stotih dneh miru ne spoštujejo, je zgovorno. Nova stranka (oziroma prej gibanje kot stranka) Gibanje Svoboda je pravšnja tarča, ker gradijo na predpostavki, da se bo ponovila zgodba SMC. Notranje razklani in polni dvomov Socialni demokrati bodo morali hitro poskrbeti za umno vodenje in notranjo trdnost, v Levici pa za to, da jih kompromisi ne bi iztirili. Krizna obdobja in izredne razmere so čas preizkušnje in akcije. Največje breme pa leži na predsedniku vlade Robertu Golobu, ki bo moral poskrbeti za to, da bodo poslanci koalicije zadovoljni, koalicijski partnerji zadovoljeni, slovenska javnost pa potešena.
A to še ne bo dovolj. Vladajoča koalicija bo morala poleg gašenja požara na energetskem in prehranskem področju poskrbeti tudi za izpolnjevanje predvolilnih obljub. Zlasti na področju zdravstva in končno tudi pri temah, ki predstavljajo modernizacijo slovenskega političnega sistema. Gre za vprašanja, pri katerih je treba zagotoviti dvotretjinsko večino, kajti koalicija ima za to v državnem zboru premalo poslancev. Razbremenitev ustavnega sodišča, depolitizacija imenovanja sodnikov, sprememba volilnega sistema so projekti, ki bi lahko uspeli. Da bi bil projekt ustavnih sprememb še bolj ambiciozen, bi denimo lahko poskušali streti tudi oreh poenostavljenega imenovanja vlade. Pa še kaj bi se našlo. V tridesetih letih delovanja slovenske države so se na posameznih področjih pojavile težave, ki terjajo popravke. Analize in predlogi sprememb so večinoma že pripravljeni, le še politično razpravo na to temo je treba izpeljati in na koncu sprejeti odločitve. To so teme, ki bi lahko premoščale antagonizme v politiki, premikale mejnike navzgor in na bolje, predvsem pa bi bil politični proces te vrste najboljši lakmusov papir, kjer bi se pokazalo, kdo dejansko želi dobro slovenski družbi in komu je bolj pomemben lasten ego.
