Zmaga proruskega populističnega socialdemokrata Roberta Fica na parlamentarnih volitvah kaže, da populizem v Evropi še zdaleč ni premagan. K zmagi populističnega politika lahko veliko pripomorejo etablirane stranke, ki v času vladanja ne opravijo svojega dela. V nenehnem demokratičnem merjenju idej in političnih programov je ideološko-politični prijem populistov, ki se ga umešča med pluralizem in monizem, še kako živ. Prazne obljube z rokohitrskimi rešitvami naletijo na plodna tla predvsem na območjih velikih ekonomskih neenakosti, kjer je ob že siceršnjem demografskem nazadovanju in ekonomski zapostavljenosti prišlo še do dodatne razgradnje nižjega ter srednjega sloja zaradi selitve delovnih mest v druge dele države ali čez mejo nacionalne države.
To ni zgolj evropski izum. V zadnjem desetletju se je v njem izpopolnil predvsem Donald Trump, vzornik vseh aktualnih populistov na svetu, ki kljub sodnim bitkam proti njemu zaradi poskusa državnega prevrata še naprej uživa podporo pomembnega dela republikanskih volilcev. V volilni kampanji, ki jo bije sedaj, ponovno dvomi o državnih institucijah in razžaloščenim podpornikom z zapostavljenih območij pošilja sporočilo, da bo Ameriko spet naredil veliko.
Tudi Robert Fico, ki se mu sedaj na Slovaškem nasmiha morebitno tretje vodenje vlade, je zarezal prav v ta negativna čustva periferije. Ta se delno odražajo v velikem skepticizmu glede stanja demokracije v državi, drugem največjem med vsemi članicami EU. Ker naj bi bila za visoke energetske položnice kriva vojna z Rusijo, je napovedal končanje vojaške pomoči Ukrajini – in zmagal. A to ni bil edini razlog za njegovo zmago. Ker desna štiričlanska koalicija v tem mandatu ni kaj veliko postorila, razen da se je prepirala, Fico ni imel velikih težav, da vnovič pridobi volilce, potem ko so mu na zadnjih volitvah pobegnili.
Sedaj Slovaški s tretjo vlado Roberta Fica grozi neljub politični premik. Zaradi tega se zagotovo najbolj veselita ruski predsednik Vladimir Putin in madžarski premier Viktor Orban. Slednji poleg poljskega premierja Morawieckega v iliberalnem taboru vzhodne Evrope morda dobiva novega zaveznika, potem ko sta se pred leti zaradi političnega zlorabljanja višegrajske četverice od te srednjeevropske pobude sodelovanja distancirali prav Slovaška in Češka.
Kako močan bo premik in kaj od napovedanega bo Fico uresničil, če mu bo dejansko uspelo sestaviti vlado, je še povsem odprto. Kajti njegova morebitna tretja vlada ne bo močna in posledično Fico še zdaleč ne bo imel takšnih možnosti za transformacijo države, kot jih je v preteklem desetletju imel njegov vzornik Viktor Orban na Madžarskem. Slovaška je v primerjavi z Madžarsko in Poljsko na precej boljšem glasu glede vladavine prava. Varovalke vladavine prava na Slovaškem še delujejo.
Vprašanje je, ali je Ficu, ki je še vedno obremenjen s primeri korupcije, res v interesu, da uresniči svoje napovedi in umakne podporo Ukrajini ali zapelje državo v iliberalne vode. Kajti »tigru iz Tater« z najbolj stabilno, čeprav v zadnjem času stagnirajočo gospodarsko rastjo načeloma ne gre slabo, vsakršno poslabšanje položaja družbe pa odvrača vlagatelje in na plan prikliče evropsko komisijo. Država se sooča s klasičnimi težavami pomanjkanja delovne sile v posameznih industrijskih branžah. Kar 100.000 delavcev jim primanjkuje tako v avtomobilskem sektorju kot v kmetijstvu, čeprav so v zaposlitvah tujcev v državi dosegli celo rekord. Ena izmed temeljnih nalog prihodnje vlade bo zagotovo odprava nesorazmerja med primanjkljajem delovne sile v razvitih delih države in pomanjkanjem delovnih mest na periferiji.
