Če so poraženci vsi, so dejansko vsi zmagovalci. S takšno krilatico bi lahko po zgodovinskem dogovoru notranjih ministrov o reformi skupne evropske azilne politike sprejete odločitve opisali zgolj največji pragmatiki. Da je prišlo do dogovora osem let po veliki migrantski krizi, spodletelem Junckerjevem kvotnem mehanizmu za porazdeljevanje prosilcev za azil med države članice, dobljenih sodnih postopkih evropske komisije proti kršiteljicam uredbe in številnih dokumentiranih poročilih o nasilnem vračanju migrantov čez vse mogoče notranje in zunanje evropske meje, je zagotovo dosežek. Vsaj za politike, ki so si želeli to temo spraviti z mize pred prihajajočimi evropskimi volitvami čez leto dni oziroma vsaj zagotoviti, da to zaradi dogovora ne bo več tema, s katero bi se lahko spet – kot vselej – populistično manipuliralo za nabiranje poceni volilnih glasov.
V Evropski uniji pomanjkljive solidarnosti se nikoli ni pričakovalo, da bo ob sedemindvajsetih različnih nacionalnih interesih in pogledih na migracije mogoče doseči soglasje. Doseženi kompromis s kvalificirano večino je kompromis s človekovimi pravicami. Je kompromis, ki ga glede na postulate in temeljne vrednote Evropske unije ne bi smelo biti. A zdaj je tukaj kot pogajalski okvir držav članic z evropskim parlamentom, v katerem vsaj nekatere politične skupine že brusijo nože, da bi nove in delno stare ideje migracijskega pakta v pogajalskem procesu trialoga še poskušale spremeniti v naslednjih mesecih dokončnega oblikovanja nove azilne politike EU.
Sramotno je, da se bo solidarnost v Evropski uniji po novem dalo kupiti. Države, ki ne bodo hotele sprejeti prosilcev za azil od najbolj obremenjenih držav prvega vstopa, bodo lahko odštele 20 tisočakov po glavi. Če je obvezna solidarnost z odprto denarnico nova družbenopolitična podstat Evropske unije, češ, vsakdo lahko pri migracijah prispeva po najboljših močeh, celina še dodatno izgublja sij svetilnika človekovih pravic. Natisnjene odločitve sveta EU se še niso dobro posušile, ko sta Poljska in Madžarska že napovedali, da nove politike ne bosta spoštovali. Bi moralo to koga presenetiti? Niti najmanj. Kajti za njuni vladi bi bila tako in tako najboljša priseljenska politika, da evropskega krščanskega limesa ne prestopi niti en človek več onkraj dogovorjene preselitve kvalificiranih delavcev iz tretjih držav.
Kako zelo zavožena je azilna politika članic, kaže tudi to, da so bile v četrtek države, ki so spoštovanje človekovih pravic postavile visoko na svojo vrednostno lestvico, domnevno pripravljene poteptati svoja prepričanja zavoljo skupnega dobrega. Nemčija je denimo snedla zavezo iz koalicijske pogodbe treh strank, da ne bo podpirala poostrenih azilnih postopkov v zaporom podobnih sprejemnih centrih ob zunanjih evropskih mejah. Tam bodo sedaj lahko procesirane cele družine, kar je svojevrsten zastraševalni učinek trdnjave Evropa. Zaradi tega sedaj poka v semaforski koaliciji, kjer so predvsem Zeleni razočarani nad popustljivostjo socialdemokratov in liberalcev, strankarska baza Zelenih pa nad svojim vodstvom. Kot osrednjo obrazložitev, od kod takšna pragmatičnost, je zaslediti tudi željo po reševanju schengna, ki je vse od migracijske krize prerešetan z nezakonito podaljšanimi vzpostavljenimi nadzori na notranjih mejah.
Toda evropski komisiji – braniku evropske pogodbe – je bilo v teh letih malo mar, da bi kaj konkretnega storila proti kršiteljicam, ki so za podaljšanje vzpostavljenih mejnih kontrol navajale druge razloge in tako izigravale schengenski zakonik. Do dogovora o skupni azilni politiki bi seveda moralo priti slejkoprej. Ob vseh slabih rešitvah, ki jih dogovor vsebuje, s političnega zornega kota ne gre zanikati, da gre za korak naprej, čeprav se hkrati z vidika humanosti stopa velik korak nazaj. Trdnjava Evropa se krepi.
