Ministru za delo, družino in socialne zadeve Luki Mescu se pozna, da nikoli ni delal v gospodarstvu, niti v javnem sektorju in javni upravi ne. On je karierni politik, »delo in sredstva« od svojega prvega »osebnega dohodka« naprej združuje z »naslavljanjem« družbenih praks, ki jih ni nikoli izkusil. S kariernimi politiki ni sicer nič narobe, potrebujemo jih ravno toliko, kot potrebujemo zidarje, učitelje, zdravnike …, toda karierni politiki potrebujejo kvalificirane svetovalce, ki jih bodo izobrazili o rečeh, ki jih ne poznajo.
Ker se minister, sicer izšolani politolog, nikoli doslej ni štempljal v kakšni izobraževalni ali raziskovalni ustanovi, ker si v nobenem podjetju ni prislužil mezde in ker se je obdal s »strokovnjaki« z njemu primerljivimi delovnimi izkušnjami, je nasedel neživljenjskemu zakonskemu predpisu, ki mu ga je pripravil njegov lasten aparat. Minister, ki je bil pod plazom kritik včeraj prisiljen stopiti korak nazaj, je torej najprej žrtev samega sebe. Je pa tudi žrtev prepričanja, da je mogoče ugotovljene družbene nepravilnosti, celo kazniva dejanja, uspešno odpravljati z več normativizma, več postopki in več papirologije (več evidencami, rečejo temu birokrati). Novela zakona o evidencah delovnega časa na področju dela in socialne varnosti ima sicer hvalevredne smotre, a kot je zakonitost vseh takih dobrih namenov, ti običajno vodijo v pekel.
V primeru omenjene novele je ta najmanj birokratski. Minister, spodbujen z nespornimi zlorabami delavcev v primeru Marinbluja in Avtostopa, se je namreč podpisal pod okorele zakonske določbe, ki so vse zaposlovalce (z izjemo države, ko si ta zaposluje funkcionarje!) prepoznavale kot zavržne menedžerje Marinbluja, zato naj več beležijo in poročajo. Da bo zadoščeno redu in pravici. Minister se spreneveda, ko ta pristop zanika. Problem je torej že v nevzdržnosti same zakonske premise, ki jo želi po vrh vsega vlada implementirati na organizaciji dela, ki je ni več, razgradila se je, ko je poniknila analogna družba. Zato so od konca minulega stoletja naprej, še posebno pa od začetka covidne pandemije, domislice o pedantnem beleženju prihodov in odhodov z dela, odmorov (za malico ali za čikpavze), o poročilih o vodenih evidencah in podobno lahko le proizvod inertne birokracije, ki ni opazila, da se je njeno okolje dramatično spremenilo in da je informacijska revolucija povzročila (tudi) revolucijo delovnih procesov in v organizaciji dela. Morda ne na ministrstvu za delo, po šolah, agencijah, inštitutih, uredništvih medijev, različnih birojih in odvetniških pisarnah, v številnih intelektualnih poklicih in storitvenih dejavnostih pa zagotovo. Tudi v Gen-I. Meriti delo v teh dejavnostih na enak način kot v tovarni za predelavo rib je neumnost.
Toda utemeljene kritike beležkarskega zakona ne prihajajo samo iz delovnih okolij, ki niso okolja klasične industrijske produkcije. Prišle so tudi iz podjetij, kolektivov, ki zaposlenim zagotavljajo več delovnopravnih in socialnih pravic, kot jih predpisuje zakon in ki takega, za paradigmo politične levice tako značilnega državnega normativizma, res ne potrebujejo, ker duši njihov razvoj. Premik inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem novele zakona in Meščeva napoved, da bodo zakon po treh mesecih popravili, če bi bilo treba, je zato znamenje, da je na ministrstvu morda le zmagala pamet. Oziroma je dobrodošel obet, da sta si ministrstvo in vlada s tem kupila čas, da bosta lahko to tudi dokazala.
