Ljubljana, eno samo veliko gradbišče, postaja mesto elitnih sosesk, hkrati pa mesto duhov. Zadnja v vrsti je Schellenburg. Toda kaj pomenijo elitni predeli mesta, če tej eliti in petičnim turistom, ki si jih prestolnica želi privabiti, ni kaj veliko elitnega ponuditi. Kdaj pa kdaj v naše kraje zaidejo ugledni orkestri prve lige, da je govor o kulturni eliti. Tak koncert se je denimo zgodil sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer so zagnali trideseto sezono prestižnega zlatega abonmaja; v goste so prišli Dunajski simfoniki z maestrom Jaapom van Zwednom in trenutno eno najbolj iskanih violinistk na svetu Simone Lamsma. V Gallusovi dvorani pa so poleti v okviru ljubljanskega festivala gostovali svetovni orkestrski sestavi, ki nam bi jih zavidal sam salzburški poletni festival.
Se pravi, najboljši pridejo, če imajo za svoje nastope optimalne profesionalne pogoje. To pa je nedvomno sodobna koncertna dvorana. Gallusova dvorana je takšna, a je preobremenjena tako z lastnim kot gostujočim programom, med drugim imajo svoje abonmajske koncerte tam člani Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoniki RTV Slovenija; oboji v matičnih hišah vadijo v premajhnih in neprimernih prostorih, brez lastne velike koncertne dvorane.
Pa bi lahko v Ljubljani imeli novo dvorano, če bi investitor Jože Anderlič držal obljubo, da jo bo zgradil v elitni soseski Schellenburg v zameno za porušitev spomeniško zaščitenega Kolizeja. Anderlič je res eden največjih slovenskih kulturnih mecenov, a v tem primeru, ko je naknadno predrugačil prvotni investicijski načrt, se je otresel svoje obljube in tudi zaveze na zelo »eleganten« način. Problem pa nikakor ni enostranski – ne tiče se toliko Anderliča kot same Mestne občine Ljubljana, na zemljišču katere naj bi taka dvorana stala, in še bolj države, saj gre za nujno infrastrukturo za izvajanje nacionalno pomembnega kulturno-umetniškega programa. In problem se tudi ne tiče le posamičnih kulturno-umetniških ustanov – vendarle so to v glavnem javni kulturni zavodi, odvisni od državnega sofinanciranja, s prihodki komaj za pokritje dela programa in manjše investicije, medtem ko so glede večjih naložb ali novogradenj povsem odvisni od svojega ustanovitelja in njegovih prioritet, ministrstva za kulturo.
Zgodba o nujno potrebni novi dvorani se vleče pravzaprav že dolgo. Sega v čase pred prenovo SNG Opera in balet Ljubljana, ko se je začelo govoriti tudi o nujni prenovi SNG Drama Ljubljana. Razmišljalo se je, ali prenoviti staro ali zgraditi novo gledališče, in odločili so se za prenovo. V Operi se je začela leta 2006, se razvlekla čez vse možne roke in na koncu državo stala 43 milijonov evrov, pa še danes ni dokončana. Dramo zdaj čaka verjetno podobna usoda – »popleskana« stara hiša s kakšnim novim prizidkom, po možnosti arhitekturno ponesrečenim, kot se je zgodilo Operi, umetniški ansambli pa v obeh primerih ostajajo brez velikega profesionalnega odra.
Takšnih nepremišljenih investicij v tujini ni, resni orkestri in teatri delujejo v sodobnih gledališčih in koncertnih dvoranah. Gre torej za odločitve in vizije državne in mestne politike, kaj početi s kulturo in umetniki in kje ter kaj to pomeni za družbo in njeno kulturno in še kakšno bogatenje. Novogradnja namreč ne stane nič več kot prenova historične stavbe. Zdi se zamujena priložnost, da ljubljansko Opero in zdaj še Dramo »tlačijo« na oder, kot ga je poznalo 19. stoletje. Sicer pa nova koncertna dvorana ni tako daleč od realizacije, če se spet najde kakšen zasebni investitor tipa Anderlič, ki ljubi kulturo in umetnost, njegovo naložbo pa podpreta še država in mesto.
