Kljub neobvladljivi zadolženosti je bil Cimos v tistih časih še vedno perspektivno podjetje – s proizvodnjo turbopolnilnikov za avtomobile se je uvrščal v svetovno špico. To je bilo državnim bankam malo mar, ko se je Cimos, v katerem je država obvladovala tretjinski delež, znašel v finančnih škripcih. Da bi mu podaljšale ročnost odplačevanja posojil, so banke terjale dokapitalizacijo in prodajo v svetu renomiranega hčerinskega podjetja Litostroj Power, proizvajalca turbin za hidroelektrarne.
Dokapitalizacija je spodletela, leta 2013 je država Cimosu odobrila poroštvo za najem 35-milijonskega posojila, banke so Cimosu reprogramirale posojila, leto kasneje je bil Čehom poceni prodan Litostroj Power – namesto sprva predvidenih 40 milijonov je izkupiček znašal le dobrih 20 milijonov evrov. Agonija se je nadaljevala, razni svetovalci so kovali visoke dobičke, državne banke upnice in Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), obče poznana kot slaba banka, so v lastniški kapital konvertirale del svojih terjatev do Cimosa in postale njegove lastnice.
Po razglasitvi insolventnosti v začetku leta 2014 bi moralo maja priti do podpisa sporazuma z upniki, kar bi Cimosu omogočilo zunajsodno prestrukturiranje. Namesto tega so DUTB in banke Cimos poslale v prisilno poravnavo. Jerko Bartolič, tedanji prvi mož Cimosa, ki je v najtežjih časih zahtevne kupce prepričeval v boljši jutri, je o spremenjenih načrtih izvedel uro, preden bi moral biti sklenjen sporazum. Zaradi licemerstva je takoj odstopil. Cimosovi kupci so bili šokirani, že tako načet ugled, ki pri proizvajalcih avtomobilov veliko šteje, je bil dodobra skrhan.
Sledile so številne kolobocije, dokler ni leta 2017 italijanski finančni sklad Palladio Finanziaria, ki je imel v lasti več proizvajalcev delov za avtomobile, mukoma prevzel Cimos. Italijani Cimosa niso kupili, ker bi to hoteli, marveč ker so to morali narediti. Od pogajalske mize so že odšli, a so se na zahtevo vodilnega proizvajalca turbopolnilnikov na svetu, Honeywell Turbo Technologies, ki mu je dobavljal tudi Cimos, vrnili in zaključili kupčijo.
Za Cimos je Palladio Finanziaria, ki se, kot to pritiče finančnim skladom, odlično spozna na obtok denarja, odštel sto tisočakov in prevzel 110-milijonske dolgove. Ob sklenitvi pogodbe z z državo povezanimi organizacijami so imeli Italijani velikopotezne načrte, a jim Cimosa ni uspelo potegniti niti iz rdečih številk, po drugi strani pa so si na vse kriplje prizadevali prodati čim več njegovega premoženja, kar jim je šlo bolje od rok.
Pred dvema letoma so Italijani Cimos prodali nemškemu finančnemu skladu Mutares. Tudi ta ima v lasti nekaj podjetij, ki delujejo v avtomobilski industriji, ob prevzemu pa je vehementno napovedoval, da bo skupina Cimos delovala kot ključna vzhodnoevropska platforma za Mutaresov segment avtomobilizma. Namesto tega so koprsko skupino pripeljali na rob brezna.
Roko na srce, za nemoteno poslovanje so Nemci v Cimos vložili 20 milijonov evrov, časi v evropski avtomobilski industriji pa niso rožnati. Selitveni proces proizvodnje se je že začel. Ekonomske logike, da bi nekdo, ki ima na voljo proizvodne zmogljivosti v državah s cenejšo delovno silo, povrhu pa še neizkoriščene, ohranjal proizvodnjo v Sloveniji, ni.
Če pustimo ob strani emocije, ki v poslu nimajo kaj iskati, Nemcem ne moremo zameriti, čeprav bomo v Sloveniji ostali brez 500 delovnih mest, kolikor jih je od nekdanjih več kot tri tisoč v Cimosu še ostalo.
In če strnemo rdečo nit zgodbe: s prodajo Cimosa pred leti si je država umila roke.
