Podeljevanje koncesij na področju srčne kirurgije je od nekdaj občutljiva politična in strokovna tema. Leta 2002 sta se tedanji minister za zdravje Dušan Keber in državni sekretar Dorijan Marušič znašla na tnalu medijske kritike, ker je ministrstvo podjetju Medicor MC podelilo koncesijo za izvajanje srčne kirurgije v izolski bolnišnici.
Štiri leta kasneje je odmevala afera z nočnim podeljevanjem koncesij. Minister za zdravje Andrej Bručan je brez javnega razpisa koncesijo podelil kar petdesetim zdravnikom specialistom, od tega enajstim specialistom ljubljanskega kliničnega centra. Bručan se je tedaj izgovarjal, da »ne gre za divjo privatizacijo, sploh ne gre za privatizacijo, gre le za uveljavljanje zasebništva v javnem delu zdravstva«. Med izbranci je bil Tomislav Klokočovnik. Štiri leta kasneje mu je tik pred odhodom z ministrskega položaja koncesijo razširil Borut Miklavčič. Njena vrednost se je ob letu osorej podeveterila.
Javno-zasebni projekt srčne kirurgije, ki ga je Klokočovnik junija letos zagnal v Celju, dosega povsem novo, še nevideno dimenzijo pravnega nereda na področju slovenskega zdravstva. Za izvajanje kardiokirurškega programa v Celju namreč ministrstvo sploh ni podelilo koncesije. Odsotnost pravne podlage za vključitev v javno mrežo je opazila šele uslužbenka koprske enote ZZZS, je mogoče razbrati iz dosjeja Klokočovnik, ki ga hrani ministrstvo in ga je pridobil Dnevnik. Zatem je na isto pomanjkljivost ministrstvo opozorila še direktorica ZZZS Tatjana Mlakar. Ministrstvo se je odzvalo s sprenevedanjem.
Izvajanja programa brez ustrezno spremenjene koncesije v tej zgodbi niti ni najbolj skrb zbujajoča ugotovitev. Še hujše je že znano dejstvo, da so več kot dva meseca, od junija do avgusta, v Splošni bolnišnici (SB) Celje operacije na odprtem srcu opravljali brez ustreznega bolnišničnega dovoljenja. Zdaj je znano, da protipravnega operiranja brez ustreznega dovoljenja in brez koncesije, ki bi omogočila plačilo iz sredstev obveznega zavarovanja, ni ustavilo vodstvo bolnišnice. Prav tako ga ni ustavilo ministrstvo za zdravje. Klokočovnik je odložil skalpel izključno zato, ker mu ZZZS ni plačal že opravljenih operacij.
Vse to je potekalo pred očmi ministrstva za zdravje. Klokočovnik je namreč ministrstvu že 3. januarja poslal prošnjo za izdajo dovoljenja, ki bi mu dopustilo operiranje na odprtem srcu v SB Celje. Kako se je odzvalo ministrstvo? Za več kot pol leta se je zavilo v molk! V dosjeju Klokočovnik ni pisne sledi o tem, kaj je ministrstvo počelo od 3. januarja do 7. julija, ko je moral minister Danijel Bešič Loredan podpisati svojo odstopno izjavo. Šele tisti dan je Klokočovnik dočakal odgovor ministrstva, kaj mora storiti, da dobi dovoljenje za izvajanje operacij na odprtem srcu v Celju. Da bo treba spremeniti še koncesijsko pogodbo, ga ni uradno obvestilo do današnjega dne.
Podpis aneksa h koncesijski pogodbi ne bi smel biti zgolj formalizem, s katerim se odpre denarni tok med zdravstveno blagajno in Klokočovnikom. Predhodno bi moral biti opravljen še ključni korak, torej presoja, ali Slovenija sploh potrebuje četrti kardiokiruški center v Celju. Po mnenju številnih strokovnjakov je že tretji, tisti v Izoli, nebodigatreba.
Koncesije so stara hiba sistema slovenskega zdravstva. Že desetletja jih ministri prepogosto podpisujejo na podlagi privatizacijskih ambicij zdravnikov in ne zaradi dejanskih potreb prebivalstva ter zdravstva. Odgovora na vprašanje, ali bi se dalo kadre in davkoplačevalski denar razporediti bolje, si ne predočijo. Tudi v celjski avanturi Tomislava Klokočovnika bo to vprašanje, kot kaže, ostalo neodgovorjeno.
