Ob letošnjem začetku prenove temeljnega izobraževanja je bila velike pozornosti deležna ideja, da naj bi se v višjih razredih osnovne šole učenci obvezno učili dveh tujih jezikov. Nekatere strokovnjake je namera presenetila – opozarjali so, da so mladi že tako preobremenjeni. Še posebej so bili presenečeni šolniki z dvojezičnih območij na zahodu in vzhodu države, kjer se učenci srečujejo z množico jezikov – italijanščino, madžarščino, angleščino, nemščino ali slovenščino. Učni izzivi so še toliko večji za pripadnike različnih manjšin in etničnih skupnosti, denimo tiste, ki doma govorijo albansko ali romsko.
Ravnateljica dvojezične osnovne šole Genterovci Valerija Šebjanič je kot predstavnica skupnosti dvojezičnih šol odkrito povedala, da uvajanje še enega tujega jezika v osnovno šolo ni bila dobra ideja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je po vrsti pogovorov in posvetov s strokovnjaki nazadnje sporočilo, da obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli ne bo. Vseeno pa imajo vsi učenci možnost, da učenje drugega tujega jezika izberejo v okviru izbirnih predmetov. Po dostopnih podatkih se jih pomemben del že zdaj odloča za to možnost.
Evropska skupnost je prežeta z jeziki in v mnogih državah se učenje več kot enega tujega jezika začenja že v osnovni šoli. Vendar tudi v teh primerih oblasti sproti preverjajo, koga tovrstno učenje preobremenjuje in komu koristi. Vsak nov jezik posega v človekovo intimo, zato mora biti izbira pri učenju prosta. Država ne bi smela uvajati »uniformiranosti in prisile«, pravi profesorica pedagogike Klara Skubic Ermenc.
V pogovorih s pedagoškimi strokovnjaki je že vrsto let mogoče slišati pozive k bolj prijaznemu izvajanju temeljnega izobraževanja – z več učenja empatije, solidarnosti, medsebojne podpore in vključevanja. »Pomagalo bi, če bi pouk jezikov razumeli široko in bi omogočili ter sistemsko uredili učenje več jezikov: ne samo svetovnih tujih jezikov in jezikov uradno priznanih manjšin, ampak tudi jezikov naše regije, denimo hrvaščine, srbščine, maternih jezikov vseh naših državljanov, tudi na primer albanščine ali romskega jezika,« je pronicljivo predlagala Klara Skubic Ermenc.
Ta premislek se z osnovnih ravni prevaja v različne izobraževalne sfere in, kot se je nedavno pokazalo na sorodnem področju jezikovnega pouka, tudi v izobraževanje odraslih. V Sloveniji bo v skladu z zakonom o tujcih predvidoma moralo več tisoč tujcev, ki tu iščejo delo oziroma imajo kot družinski člani delavcev status začasnih prebivalcev, čez manj kot leto dni opraviti izpit iz slovenskega jezika. Ta »tuji jezik« je za marsikoga izredno težak, zlasti če ne prihaja iz slovanskega jezikovnega okolja, če spada v katero od deprivilegiranih skupin in če v življenju ni osvojil ustreznih veščin za učenje jezikov. Jezikovno administrativno oviro je pred tujce postavila vlada Janeza Janše. Vlada Roberta Goloba ovire ni odstranila, ampak jo je uzakonila kot mehanizem za izboljšanje integracije tujcev v slovensko okolje. Načeloma ima vlada pri tem prav in z zadnjo spremembo zakona o tujcih je potegnila potezo, ki je v danih okoliščinah najboljši približek humanega pristopa k učenju slovenščine kot tujega jezika. Po dostopnih informacijah tečaji in izpiti ne bodo strogo formalizirani; tujci bodo tako predvidoma manj podvrženi stresu in bodo lažje izpolnili končni formalni pogoj, ki bo preprečil njihovo deportacijo. Tudi za odrasle v tem primeru velja enako načelo: pri učenju jezikov država ne sme nastopiti z uniformiranostjo in prisilo. Le tako bodo ljudje – spregovorili.
