Tujci ali pa na splošno ljudje temnejših odtenkov polti, ki so v Sloveniji morda celo rojeni, so že skoraj deset let za marsikaterega prebivalca Slovenije predvsem potencialni nezakoniti migranti in s tem povezano varnostno tveganje. Za policiste še toliko bolj.
Jamajčan, ki se je več let v slovensko prestolnico v službo in na fakulteto vozil z vlakom, toži državo, ker naj bi ga policisti brez razloga (ni bil v nikakršnem predkazenskem ali kazenskem postopku) ustavili več kot stokrat. Zakaj jim je bil sumljiv, ni težko sklepati. Naključni rojeni Kamničan, ki se z vlakom vsakodnevno vozi v Ljubljano, ne bo nobenemu policistu na vlaku ali kolodvoru padel v oči kot potencialni ruski nezakoniti migrant, pa čeprav je bilo tudi teh lani več kot nezanemarljivih 2600. S svojim vedenjem bi moral izrazito izstopati, da bi ga policisti legitimirali in popisali.
Vsak pri sebi lahko pomisli, kdaj se mu je nazadnje zgodilo, da je v Ljubljani s prijateljem pil kavo, ko sta do njega pristopila policista, preverila njegovo identiteto in dokumente, nato pa ju je moral še peljati domov in dokazati, da dejansko živi na naslovu, na katerem je prijavljen. Kdor izstopa zaradi barve kože, mora biti pripravljen tudi na tovrsten policijski nadzor, ki lahko postane še posebej problematičen, če se začne redno ponavljati. Meja med vestnim policijskim delom in nadlegovanjem na podlagi diskriminatornega in nedovoljenega etničnega profiliranja je lahko zelo tanka.
Še posebej, če se zavemo, da se je število tujcev (z vsemi potrebnimi dovoljenji) v Sloveniji v zadnjih 15 letih z okoli 70.000 dvignilo na 200.000, tuji delavci pa predstavljajo že 15 odstotkov delovne sile. Med njimi je še vedno daleč največ državljanov z območja nekdanje Jugoslavije, poleg njih pa tudi že skoraj 2000 delavcev iz Indije, Nepala, Bangladeša in Filipinov, ki si zaslužijo najmanj to, da se lahko v miru odpeljejo na delo in gredo s prijatelji na kavo, ne da bi jih kdo nadlegoval. Da zgolj barva kože sama po sebi še ni sumljiva okoliščina, bodo morali ponotranjiti tudi policisti, če ne želijo služiti zgolj prevladujočemu delu prebivalstva, in če, konec koncev, želijo ostati učinkoviti. Tako kot lahko predsodki zameglijo razum pri sleherniku, lahko isti predsodki motijo tudi pozornost policistov pri zaznavanju kaznivih dejanj.
Agencija Evropske unije za temeljne pravice je že leta 2011 izdala debel priročnik o razumevanju in preprečevanju diskriminatornega etničnega profiliranja, v katerem je navedla tudi primer iz ZDA, kjer so cariniki konec 90. let opustili prakso, po kateri so pregledovali nesorazmerno veliko temnopoltih in Latinoameričanov, še posebej žensk, za katere so privzeto sumili, da tovorijo prepovedano drogo. Ko so predpisane postopke spremenili, izključili rasno diskriminacijo in se osredotočili izključno na vedenje posameznikov, se je število rentgenskih in telesnih preiskav močno znižalo, delež odkritih prestopnikov med pregledanimi pa se je več kot podvojil.
