Da so Alešu Vaupotiču na mestu direktorja Moderne galerije šteti dnevi, je bilo dovolj jasno že vsaj od lanske jeseni, ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko javno poudarila, da vodstvo te ustanove ne uživa več njenega zaupanja. To sporočilo je bilo za tukajšnje kraje skorajda nenavadno neposredno, pa vendar je bilo v njem tudi nekaj »diplomatske« zadržanosti – Vaupotič, ki ga je na ta položaj leta 2021 v spornih okoliščinah imenoval prejšnji minister Vasko Simoniti, namreč kakega izrazitejšega zaupanja sedanje garniture na Maistrovi bržkone sploh nikdar ni imel, kot tudi ne podpore širše stroke ter pretežnega dela zaposlenih v samem zavodu, s katerimi je bil vse od svojega prihoda v bolj ali manj odkrito sovražnih odnosih in ki so že pred več kot letom dni zahtevali njegov odstop zaradi slabega vodenja in neprimernega odnosa do sodelavcev. Ali rečeno drugače: v opisanih razmerah, ko je bil pod drobnogledom vsak njegov spodrsljaj, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo na ministrstvu odločili (oziroma našli dovolj trdne razloge) za njegovo predčasno razrešitev – ter s tem nadaljevali postopek »sanacije« škode, ki jo je s svojim ciničnim lomastenjem po krajini slovenske kulture povzročila vlada Janeza Janše.
Spomnimo: trajalo je več kot leto dni, da je naša osrednja institucija, namenjena moderni in sodobni umetnosti, sploh dobila direktorja – prvi razpis je bil na predlog sveta zavoda ponovljen, na drugem, ki je izšel maja leta 2020, pa ni bil izbran nihče, četudi se je nanj prijavilo deset kandidatov, med njimi tudi dolgoletna direktorica Zdenka Badovinac, za katero pa je Simoniti razločno nakazal, da si je ne želi več; njegov favorit naj bi bil prav Vaupotič, ki pa takrat ni izpolnjeval pogojev. Tretji razpis je izšel samo dan po tistem, ko je prejšnja vlada s spremembo ustanovitvenega akta Moderne galerije omilila merila za zasedbo direktorskega mesta, njegov razplet pa je bil kljub opozorilom ter pozivom strokovne javnosti pričakovan; imenovanje Vaupotiča je bilo torej ena iz vrste samovoljnih Simonitijevih kadrovskih odločitev, pri katerih se ni oziral ne na stališča stroke ne na mnenja svetov javnih zavodov ter smo jim bili priča še v nekaterih muzejskih (pa tudi drugih) ustanovah – in katerih »popravljanja« se je trenutno vodstvo ministrstva lotilo na nadvse eleganten način: brez grobih čistk in po pravilih.
Resnici na ljubo so mu pri tem v posameznih primerih pomagali tudi Simonitijevi izbranci sami: kot direktor Narodnega muzeja Slovenije je bil denimo primoran odstopiti razvpiti Pavel Car, ko se je izkazalo, da je v program te ugledne ustanove na lastno pest uvrstil razstavo očitno ponarejenih slik; sam je s položaja direktorja Javne agencije za knjigo odšel tudi Dimitrij Rupel, ko so na ministrstvu opozorili na resne zamude pri pripravi slovenskega častnega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu. Nekoliko več domišljije je bilo treba pri politično obarvanem projektu Muzeja slovenske osamosvojitve, kjer so zagato razrešili administrativno: z njegovo združitvijo z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v nov javni zavod, pri čemer so se mimogrede »znebili« še enega nameščenca prejšnje vlade, Jožeta Dežmana – toda tudi tu je prišlo silno prav, da je bil sporni muzej na strokovno majavih temeljih. Podobno pot so zdaj ubrali pri Moderni galeriji, in sicer z imenovanjem novega sveta zavoda, ki drugače od tistega iz prejšnjega mandata ne krije več hrbta Vaupotiču, temveč opominja na direktorjeve napake in tako daje ministrstvu možnost ustreznega ukrepanja. Kar je seveda povsem prav – še lepše pa bi bilo, če bi bili na Maistrovi v skrbi za primerno delovanje javnih zavodov pri vseh enako dosledni.
