Čeprav računalništvo pri nas (še) ni obvezni predmet, so mnogi sodelujoči v raziskavi menili, da so slovenske šole relativno dobro opremljene z računalniško opremo, a gre pri tem za zelo ohlapno oceno. V naši državi namreč še zdaleč ni le 169 osnovnih šol, ampak je teh skupaj s podružnicami okrog 700. Medtem ko je marsikje tamkajšnja računalniška oprema močno zastarela in neuporabna, se politični veljaki še vedno prerekajo, komu bodo namenili zajeten kup računalnikov, ki jim garancijska doba odteka v skladišču.

V vodstvu Pedagoškega inštituta medtem opozarjajo, da računalniški jezik ni človeški jezik in da računalniško mišljenje ni nikakršna ključna spretnost 21. stoletja. Šolskemu ministru zaman dopovedujejo, da je treba krepiti predvsem bralno pismenost, saj brez te tudi računalniškega mišljenja ni. Minister vseeno vztraja, da bo vzgojo in izobraževanje najučinkoviteje izboljšal s prenovo že več kot dvajset let starih učnih načrtov. Poleg novih didaktičnih priporočil in učnih načrtov s področja računalništva in informatike naj bi namreč ta prinesla tudi konkretne cilje s področja digitalnih kompetenc, ki naj bi bili po novem umeščeni v vse šolske predmete. Ministrstvo naj bi jih javno predstavilo že zgodaj spomladi prihodnje leto, in čeprav naj bi se začele novosti v šole postopoma uvajati čez slabi dve leti, šolniki že zdaj glasno poudarjajo, da mnoge načrtovane spremembe v praksi še dolgo ne bodo izvedljive.

V veliki meri jih bosta zavirala že omenjena zastarelost računalniške opreme v šolah, še bolj pa kritično pomanjkanje učiteljev in drugega strokovnega kadra v slovenskem šolskem prostoru. Pa tudi skrb vzbujajoče trenje med člani posameznih predmetnih kurikularnih komisij, ki že dlje časa opozarjajo, da gre pri prenovi pomembnih dokumentov za nižanje standardov, zmedo in še bolj oteženo delo učiteljev. Denimo pri pouku športa in športne vzgoje, v katerega se prav tako že lep čas vriva čedalje več sedenja in gledanja v zaslone. Športna pedagoška stroka svari, da gredo predlogi novih učnih načrtov v napačno smer in namesto praktičnega poudarjajo teoretično poučevanje. Učenec, ki bo znal z besedami dobro opisati postopek dvokoraka pri košarki, bo tako lahko ocenjen s petico, njegov sošolec, ki bo znal dvokorak tudi brezhibno izvesti, a se mu bo malce zataknilo pri opisni razlagi tega elementa, pa bo ocenjen z nižjo oceno.

Kljub temu si sama za svoja otroka šolarja želim, da se bosta ob nujno potrebni digitalni pismenosti še naprej zavedala blaginje analognega sveta. Da bosta bolj kot na razne algoritemske rešitve stavila na dobre odnose, spoštovanje in sočutje. Da bosta tudi v prihodnje pogosteje kot v pametne naprave gledala v oči sogovornikov. In ne nazadnje, da si bosta pri pouku športa bolj kot klikanje ob pravilnih odgovorih na vprašanja o teoriji tehnike padcev pri judu zapomnila pravilno praktično izvedbo padanja ter si s tem ob morebitnem nerodnem koraku na poti iz šole ali pozneje iz službe morda celo prihranila kakšen šiv na bradi ali mavec na zlomljeni roki.