Najhujša nočna mora je za slovensko košarkarsko reprezentanco postala realnost. Potem ko je na evropsko prvenstvo pripotovala kot ena glavnih favoritinj za zlato odličje in branilka naslova, je v težki skupini B osvojila prvo mesto in si vsaj na papirju zagotovila najlažjo pot od vseh do polfinala. A že osmina finala proti Belgiji je nakazala, da lahke poti pravzaprav ni, četrtfinale proti Poljski pa je to samo potrdil. Ko na koncu potegnemo črto, nekaj velja kot pribito: Slovenija je izpadla proti kakovostno slabšemu nasprotniku, ki igra predkvalifikacije za evropsko prvenstvo 2025. To bo po prespanih nočeh igralce in strokovni štab zagotovo najbolj bolelo.
Da to evropsko prvenstvo morda ne bo enako tistemu zlatemu iz leta 2017, je dala slutiti že predstava pred začetkom tekmovanja. Kvalifikacijska tekma za svetovno prvenstvo proti Nemčiji je pokazala, da Slovenija ni tako nepremagljiva, kot so morda dale slutiti pripravljalne tekme. Negativne vibracije je nato dodala novica, da na evropsko prvenstvo ne potuje Gregor Hrovat. Vsakomur, ki je le bežno spremljal dogajanje, je bilo namreč jasno, da bi si zaslužil pot v Köln in Berlin, še najbolj pa zagotovo reprezentantom. Dodatno je navidezen neprebojni jopič Slovenije načel poraz proti BiH, ki je razkril hibe v slovenski igri, predvsem nepovezanost v obrambi in preveliko odvisnost v napadu od prvega zvezdnika Luke Dončića, saj je igra na trenutke močno spominjala na tiste Dallasa v ligi NBA, ko 23-letni Ljubljančan lomi nasprotnike, preostali soigralci na parketu pa ga nepremično spremljajo.
Ko je Dončić v formi in zadeva, to ni sporno. A težava je, ko morajo svoje dodati še drugi soigralci, ki se v vmesnem času ohladijo in izgubijo pravi občutek za igro in met. Tega so se dobro zavedali tudi Poljaki in to celo izpostavljali kot priložnost pred četrtfinalom. Tokrat sicer Dončić ni pretirano silil z individualnimi potezami, a zdi se, da je to imelo posledico – za celoten turnir premalo razpoložene soigralce, ki bi prevzeli vsaj del bremena z njegovih ramen. Luka Dončić je bil na tokratnem evropskem prvenstvu za slovensko reprezentanco dar in prekletstvo, saj takšnemu košarkarskemu geniju enostavno moraš pustiti svobodo in mu predati vajeti igre v roke, a se hkrati zavedaš, da bodo ob tem trpeli soigralci. S podobnim položajem sta se soočila tudi precej bolj izkušena trenerja od Aleksandra Sekulića Dimitrios Itoudis (v grški reprezentanci ima Giannisa Antetokounmpa) in Svetislav Pešić (v srbski izbrani vrsti je vodil Nikolo Jokića), a se oba opekla na skoraj identičen način in evropsko prvenstvo zaključila predčasno. S tem da sta Antetokounmpo in Jokić vseeno štiri leta starejša od Dončića in imata zato tudi precej več izkušenj, s katerimi bo Luka v prihodnosti zagotovo lažje obvladoval tovrstne situacije. Zagotovo pa je velik del odgovornosti za veliko razočaranje na plečih selektorja Aleksandra Sekulića, saj ni znal ali imel dovolj avtoritete, da bi prilagodil igro novim razmeram v reprezentanci, saj ta ni bila enaka kot na lanskih kvalifikacijah za olimpijske igre in nato na turnirju v Tokiu.
Slovenija je zamudila veliko priložnost za novo odličje na evropskem prvenstvu in vprašanje je, kdaj bo sploh še v podobni situaciji, kot je bila tokrat. Goran Dragić se dokončno poslavlja, Klemen Prepelič, Edo Murić, Jaka Blažič in Zoran Dragić, ki tvorijo ogrodje izbrane vrste, pa bodo leta 2025, ko bo naslednje prvenstvo stare celine, že pošteno v košarkarskih letih. Vmes je resda še svetovno prvenstvo prihodnje leto, a se mora nanj Slovenija šele prebiti, kar je tudi prvi pogoj za morebitni nastop na olimpijskih igrah 2024. V najslabšem primeru bi torej Slovenija lahko v polni postavi zaigrala šele čez tri leta, kar bi bila precejšnja katastrofa.
