Pri snovanju zakona o polnilniški mreži se je zgledovala po najboljših: v Nemčiji ta čas električna vozila dohitevajo dizelska. Prodaja električnih vozil je na največjem avtomobilskem trgu v Evropi v zadnjem letu, bržkone tudi zaradi rusko-ukrajinske energetske krize, močno poskočila, skupaj s hibridi obsega tretjino trga, kar je že na ravni prodaje avtomobilov na bencinski pogon. Ob nemških cestah obenem stoji že več kot 45.000 hitrih in običajnih polnilnih mest, ki so enakomerno razporejena po vsej državi.
Na slovenskih cestah je medtem delež električnih vozil med vsemi avtomobili zanemarljivega pol odstotka. Skupaj z vsemi vozili na alternativni pogon govorimo o bornih 8000 avtomobilih izmed približno 1,2 milijona avtomobilov, registriranih v naši državi. Minister, ki skrbi za okolje, podnebje in energijo, si obeta, da bo to število v naslednjih sedmih letih zraslo na 200.000 oziroma da bodo vozniki v Sloveniji vsako leto na novo registrirali natanko 24.326 električnih vozil. Za primerjavo, leta 2021 (zadnji podatki statističnega urada) je bilo v Sloveniji na novo registriranih 126.000 vseh avtomobilov. To pomeni, da bi moral biti v naslednjih sedmih letih vsaj vsak peti na novo registrirani avto bodisi električni bodisi na kateri koli drug alternativni pogon, če bi vlada želela uresničiti svoje ambiciozne načrte. Polnilnice pri tem ne bodo igrale ključne vloge, denar jo bo: več ko bo državnih subvencij ob nakupu danes razmeroma dragih električnih avtomobilov in višje ko bodo – ter državni davčni odpustki za državljane, ki bodo kupili avto na alternativni pogon – več bo takih avtomobilov. Obetajoče deluje vsaj ministrov medvrstični namig, da se tega zavedajo.
Podobno optimistični so vladni načrti glede gradnje polnilnic. Danes jih je po vsej državi okoli 550, do leta 2030 pa naj bi se njihovo število kar štiridesetkrat povečalo, na nekaj več kot 22.000. Vse te nove polnilnice bodo morale biti, če citiramo proti Nemčiji obrnjenega ministra, »enakomerno razporejene po vsej državi«. Jasno, če želi vlada državljanom zagotoviti dostopno infrastrukturo in kakovosten servis, morajo imeti na regionalni cesti med Beltinci in Ižakovci natanko toliko enako zmogljivih polnilnic kot med šišenskim in draveljskim izvozom na ljubljanskem obroču. In tukaj je hakeljc.
Polnilnice bodo gradili zasebni investitorji, ki bodo svojo investicijo, razumljivo, pogojevali z donosom. Ta pa ni »enakomerno razporejen po vsej državi«. Nemške izkušnje kažejo, da so le lokacije ob zveznih avtocestah zanimive za investitorje, saj te omogočajo donosno poslovanje. Večina lokacij, kjer želi nemška zvezna vlada zgraditi polnilnice, je ob celo tako zavidljivem deležu električnih vozil, kot ga beležijo tam, še zmeraj nerentabilnih. So pa tudi te ključne, saj je primerljiv dostop do avtomobilskega pogonskega vira po vsej državi ne nazadnje poleg cene odločilni dejavnik pri odločitvi za nakup čistega vozila.
