To, da se je ob polčasu vladanja povsem razblinil mit Goloba kot dobrega kadrovika in vodje, je ob tem še najmanjši problem. Veliko bolj bi morala ljudi na Gregorčičevi skrbeti negativna selekcija, saj postajajo najpomembnejše funkcije za marsikoga povsem neatraktivne. Vladna koalicija, ki je na valu antijanšizma na volitvah prejela zgodovinsko večino za spremembe, je ob slabi realizaciji obljub in kadrovskem vrtiljaku skoraj povsem zapravila reformatorski naboj.
Ne le da ankete kažejo, kako javnost večinoma dvomi, da bo koalicija izpeljala napovedane reforme, povedno je tudi, kako zelo se je spremenila komunikacija novih ministrov. Če so bili načrti Valentine Prevolnik Rupel, ki je oktobra lani kot ministrica za zdravje nasledila Danijela Bešiča Loredana, že bistveno manj širokopotezni kot na začetku mandata, je bila v njihovem jedru vendarle še želja po vsaj delni reformi. Danes tega preprosto ni več, niti na ravni besed. Nova ministrska imena so le še poslovodje, ki naj delo ministrstev s čim manj zapleti pripeljejo do konca mandata. Kaj lahko pričakujemo od novega obrambnega ministra, dosedanjega vodje poslancev Boruta Sajovica, po izobrazbi veterinarja? Operativnost? (Mor)da. Strateško vizijo? Zelo težko.
In od Vinka Logaja, novega ministrstva za vzgojo izobraževanje? Mar ni prav Logaj kot nekdo, ki je sicer dober poznavalec šolstva, tudi učbeniški primer starega kadra, ki je soustvarjal sedanje stanje? Da menjave Irene Šinko kot kmetijske ministrice, ki jo je zaradi izgube zaupanja ob robu afere z nutrijami nadomestila politično neizkušena poslanka Mateja Čalušić, sploh ne omenjamo. Da, do določene mere gre za pričakovane kadrovske preglavice nove stranke. Tudi v SMC in LMŠ so imeli podobne težave. A te niso bile tako odmevne kot pri Svobodi. Številčnost in način odhodov sta tudi jasen simptom problematičnega odnosa do ljudi, ki ga kot premier pooseblja Golob. Kot po tekočem traku v tem mandatu namreč ne odhajajo le ministri, pač pa tudi državni sekretarji, člani stranke in premierjevi najožji sodelavci iz njegovega kabineta.
Jasno je, da se v nove stranke zatečejo tudi špekulanti in oportunisti in da politična neizkušenost terja svoj davek, a jasno je tudi, da Golob ni upravičil statusa dobrega vodje, ki so mu ga pripisovali nekateri sopotniki. Miti o tem, kako bo iz gospodarstva v politiko uspešno prenesel prijeme vodenja in organizacije dela, so se sesuli. Namesto sposobnega stratega na mestu premierja gledamo kapriciozno osebo, ki podira rekorde po številu (neizpolnjenih) obljub in čez rame vrženih ministrov. Nekoga, čigar delovanje bolj kot dolgoročna vizija zaznamuje trenutno razpoloženje.
Pa tudi nekoga, ki v luči napak očitno ne zmore samorefleksije in ne namerava spremeniti politične tehnike. Ob zadnjih ministrskih menjavah je recimo dejal, da verjame, da z vsako novo kadrovsko menjavo vlada in njeni ministri v resnici delajo le še bolje. »V politiki je to nekaj nenavadnega, zame pa popolnoma naravni proces.« V takšnih okoliščinah seveda ni pričakovati, da bi pred Gregorčičevo v vrsti stali kandidati za naslednika ministrice za digitalno preobrazbo, ki je naslednja vladna kadrovska uganka. Se pa zato ob vladni koaliciji, ki, kot da ne bi znala brati javnomnenjskih anket, sanja o drugem mandatu, oblikuje vse daljša vrsta strank, ki bi rade vstopile na parlamentarni politični parket.
