»Prizor s stotinami krst bo vedno v mojih mislih. Česa takega ni mogoče pozabiti. Krste otrok, krsta z materjo in otrokom, ki se je ravno rodil.« Takšne so bile besede predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa oktobra 2013, pred desetimi leti. V morju pred Lampeduso je tedaj potonila ladja s 500 migranti, kar je bila ena prvih večjih tragedij v Sredozemlju. Fotografi so posneli slike majhnih belih krst z rožami in plišastimi medvedki na pokrovih. Evropski politiki so prizadeto govorili, da se takšna tragedija ne sme zgoditi »nikoli več«.
V naslednjih desetih letih so se tragedije migrantov v Sredozemskem morju ponovile še neštetokrat. Dobesedno – potopljenih čolnov nihče več ne šteje. Evropska unija je sicer na zunanjih mejah vzpostavila visoko sofisticirane nadzorne sisteme, ki jim ne uide niti prelet ptice, kaj šele vplutje ladje. A ko želijo raziskovalci pridobiti podatke o migrantskih plovilih, da bi rekonstruirali dogodke, se izkaže, da so podatki zakopani v zapletenih protokolih obveščanja med različnimi pomorskimi službami, v katerih nihče ne prevzema odgovornosti. Vedno je na morju kdo, ki ve, kaj se dogaja s potapljajočimi se ladjami. Pomoč pa pogosto pride prepozno. Potem v Evropski uniji vsi vijejo roke in pravijo, da se ne sme zgoditi »nikoli več«. Za tragedijo so priročno okrivljeni – tihotapci. Policisti med preživelimi vedno aretirajo koga, ki naj bi bil organizator poti. Logika posla pa je seveda drugačna: pravi tihotapci ne tvegajo svojih življenj na morju. V krmarjenje nevarnih čolnov prisilijo druge.
Letos je morje pod evropskimi zidovi vzelo že stotine ljudi. Februarja jih je v Kalabriji utonilo 62. Tudi tedaj so fotografi posneli majhne bele krste. V sredo je med Grčijo in Italijo potonila ladja s 750 potniki. Več kot 500, med njimi okrog 100 otrok, jih je izginilo. Za ljudi, ki so bili – sodeč po zračnih posnetkih ladje – v očitnih težavah, so že v torek vedele evropska mejna agencija Frontex ter italijanska in grška obalna straža. Do njih sta pripluli zgolj dve zasebni ladji, da bi jim pomagali z vodo in hrano. Od klica na pomoč do začetka reševalne akcije pa je minilo več ur, je sporočila organizacija Alarm Phone.
Z leti je trdnjava Evropa postala izrabljen izraz. A je še vedno točen. Če bežite iz držav, kjer vladajo revščina, lakota in vojne, v Evropo ne boste prišli na lep način. Varnih poti za begunce, z izjemo ukrajinskih, ni. Vizumi so rezervirani za privilegirane. Evropske mejne službe iz morij in rek večinoma pobirajo tiste, ki skoraj utonejo. Če utonejo, pa se šteje, da so si krivi sami ali da niso imeli sreče. V Bruslju so sicer pred dnevi prišli do nekakšnega sporazuma o razdelitvi prosilcev za azil med državami. Mnoge države se dogovoru še upirajo, a morda bo sprejet še pred evropskimi volitvami čez leto dni. Vendar bo ta azilna rešitev veljala zgolj za tiste, ki se bodo prebili skozi smrtonosna sita do ozemlja Unije.
Evropa, eden najbogatejših koščkov sveta, je v preteklih letih zgolj enkrat zares odprla vrata: med letoma 2015 in 2016 so begunce krajši čas sprejemale nekatere osrednje države, z Nemčijo na čelu. Preostale so poskrbele za tranzit. Potem so se vrata spet zaprla in v valovih, tudi v rekah v Sloveniji, so ljudje umirali. Trenutno je sicer begunska pot čez Hrvaško in Slovenijo nekoliko manj tvegana. Hrvaška po vstopu v schengen šele na novo vzpostavlja policijski režim. A novi trend v Evropi so deportacije prosilcev za azil in Slovenija se trudi vzorno sodelovati.
Sredozemsko morje, simbolna moč trdnjave, pa ostaja povsem zaprto. Tudi naslednjič, ko se jim bo lomilo srce nad belimi krstami, bodo evropski politiki rekli, da se ne sme zgoditi nikoli več. To bo jasen znak: prihaja še več tragedij.
