A prišel je glasnik miru in z njim na ministrstvu za kulturo zasedba, ki je spisala nov zakon o medijih, ki naj bi rešil prav vse probleme slovenske medijske krajine. V ta namen so v zakonu predvideli vzpostavitev štirih shem državne finančne pomoči; med drugim shemi za sofinanciranje distribucije in naročnin ter za sofinanciranje digitalnega prehoda tiskanih medijev.
Predstavniki tiskanih medijev in strokovna javnost so sheme pozdravili z navdušenjem in odobravanjem. Nato pa so zakon le dobili v roke, člene, ki govorijo o shemah pomoči, prebrali in hitro ugotovili, da so ti napisani tako ohlapno, da pravzaprav nikomur ni jasno, kakšne te sheme pravzaprav bodo. Še več! Členi, ki govorijo o finančni pomoči, sploh ne določajo zneskov oziroma višine državne pomoči, kaj šele pravil za dodeljevanje sredstev. Predstavniki medijev in strokovna javnost so zato zahtevali od ministrstva, naj pojasni, kaj te sheme sploh pomenijo. Ministrstvo je odgovorilo, da naj si ne delajo sivih las, saj da so sheme le zapisali, vse številke in pravila pa bodo določili kasneje, po sprejetju zakona, z uredbami. A kaj, ko so uredbe v naši deželi pogosto orodje za obvladovanje in kaznovanje ter so zato neposredno povabilo političnemu manipuliranju. Povedno je že to, da so določene politične stranke, ki rade obtožujejo medije pristranskosti, vložile dopolnilo, ki bi finančne sheme pomoči iz zakona celo povsem črtalo. In ko bodo te stranke imele oblast, jim bo novi zakon omogočil, da bomo z že kakšno uredbo, ki jo bodo sprejeli, spremljali usihanje resnih uredništev in razcvet senzacionalizma ter sovražnega govora pod krinko »neodvisnosti«. Tako namesto stabilne podpore dobivamo sistem, v katerem bo vsakokratna oblast lahko odločala o tem, komu bo pomagala in komu ne. Medtem ko Hrvaška s 140 milijoni evrov jasno kaže, da jo skrbi prihodnost tiskanih medijev, Slovenija še vedno cinca in ne ve, koliko, komu in pod kakšnimi pogoji sploh pomagati. Tiskani mediji – ki bi že danes nujno potrebovali pomoč pri distribuciji in jo bodo verjetno dobili šele bistveno po tistem, ko bo zakon že sprejet, za tisk pa prepozno – pa še naprej hirajo.
In prav danes, 3. maja, slavimo svobodo medijev. Današnje praznovanje bi za Slovenijo lahko bilo priložnost za jasen signal: da bomo medijsko svobodo ne le slavili, ampak jo tudi dejansko imeli in z zakonom branili. Če Slovenija torej res želi ohraniti pluralen in neodvisen medijski prostor, mora narediti dve stvari: zagotoviti dostojno, stabilno in zakonsko natančno financiranje ter postaviti jasne, preverljive in politično nevtralne kriterije za njegovo dodelitev. Vse drugo je nevarnost za razkroj medijske krajine.
Novi medijski zakon je torej križišče. Lahko bo rešil medije pred zadušitvijo ali pa (kar je bolj verjetno) postal nova past, v kateri bo pomoč rezervirana le za poslušne, kritični pa bodo ostali brez nje. Obstaja nevarnost, da bo naslednji 3. maj za Slovenijo praznik svobode medijev le še na papirju. In takrat bo prepozno – ne le za novinarje, ampak za vse nas. Brez resnih in svobodnih medijev namreč ni mogoče oblikovati informirane javnosti, kritičnega razmišljanja in temeljne demokratične družbe. Brez glasu ni naroda, brez medijev pa ni glasu, zato bomo na koncu vsi izgubili.
