Potem ko so slabih 13 let krivdo zanikali, kar je seveda njihova pravica, je kot bomba odjeknila novica, da jo je večina obtoženih v zadevi Balkanski bojevnik naposled priznala. Pred tretjim sojenjem je namreč prevladoval bolj ali manj le en scenarij, in sicer, da bo pregon zastaral. Nasprotno možnost se je omenjalo kot zgolj teoretično, če upoštevamo, s kakšno hitrostjo je vse skupaj do sedaj potekalo. Novembra predlani, ko je vrhovno sodišče razveljavilo drugo sodbo, je bilo jasno, da jih do zastaranja ločita le dve leti. Pa vendar se zadeva kar eno leto ni premaknila z mrtve točke. Sodnica, ki ji je bil primer dodeljen, devet mesecev ni naredila ničesar, ko je spis končno odprla, pa je ignorirala napotek vrhovnega sodišča, da mora ves sodni senat (in ne zgolj ona sama) znova odločati o zahtevi obrambe o izločitvi dokazov. Primer ji je bil nato odvzet in šele po več mesecih izgubljenega časa so spis dodelili drugi sodnici. Tej je torej ostalo na razpolago eno leto, malenkost v primerjavi s časom, ki so ga potrebovali za prvo in drugo pravnomočno sodbo.
A že po prvih potezah sodnice je postalo jasno, da sojenje resnično hoče izpeljati, in to čim hitreje. Navsezadnje bi bila za sodišče res huda sramota, če bi zastaral primer, kot je ta. Podobno se je zgodilo v zadevi Milko Novič, ki je bil umora na prvi stopnji oproščen tik pred zastaranjem, tako da je bilo za vsebinsko odločitev višjega sodišča že prepozno. Da Patrie niti ne omenjamo. Sodnica je torej pritisnila na plin in seveda je obramba divjo vožnjo poskušala ustaviti. Težko bi rekli, da je šlo zgolj za zavlačevalne manevre. Odvetniki so na primer sodnici očitali, da je po dodelitvi zadeve sojenje razpisala nenavadno hitro – spis ima namreč okoli 28.000 strani in težko si je predstavljati junaka (junakinjo), ki bi ga preučil v nekaj tednih. Marsikdo je pomislil enako. A sodišče v tem ni videlo razloga za njeno izločitev. Ali pa ko je senat iz spisa izločil določene dokaze, za katere je ocenil, da so bili pridobljeni nezakonito, in so zagovorniki zahtevali njegovo izločitev. Vzrok: z nezakonitimi dokazi so se člani že seznanili, kar bi lahko ogrozilo pošteno sojenje. Tudi tokrat niso uspeli. Marsikdo je dvignil obrvi, češ, ali bi se zgodilo enako, če ne bi bil vsak dan odloga, ki bi ga zamenjava senata prinesla, tako pomemben. Obramba je to štela za nov dokaz, da na ljubljanskem sodišču ne morejo pričakovati poštenega sojenja, tako da je predlagala selitev na drugo sodišče. A se senat ni dal. Gladko je odločil, da ne bo čakal predsednika višjega sodišča, da o tem razsodi. Sklenil je, da nadaljuje z januarskimi obravnavami, za februar, marec in april pa določil še več kot 20 novih narokov.
Po teh potezah so očitno na strani obtožencev in odvetnikov zazvonili vsi alarmi. Scenarij o zastaranju je bil potisnjen v drugi plan. Vse je postalo mogoče. Razširile so se govorice o dogovoru, da bo spis, ko (če) bo izrečena in spisana sodba ter vložene pritožbe, nemudoma romal na višje sodišče, ki bo o pritožbah tudi nemudoma odločalo. Predvsem pa je pomembno, da bi sodba znala biti obsodilna. V spisu je namreč ostala množica obremenilnih dokazov, veliko več, kot je obramba prej želela in upala. Kaj pomeni obsodilna sodba, pa bojevniki dobro vedo. Težo odvzema prostosti so občutili na lastni koži. Navsezadnje so štirje, z Draganom Tošićem na čelu, pred razveljavitvijo druge sodbe v zaporu prebili že dobrih šest let. Kaže, da so vse to dali na tehtnico in se odločili.
Je bilo pa seveda tudi tožilstvo pred dilemo, kaj storiti. Kakšno kazen predlagati za primer priznanja. Dvomi so bili enaki kot na drugi strani. Do novembra bi se lahko še marsikaj zgodilo. Zastaranje? In če ne: bi bila sodba res obsodilna (kot na drugem sojenju) ali morda za večino oprostilna (kot na prvem)? In se je odločilo za vrabca v roki ter privolilo v to, da so »balkanci« kazni pravzaprav že prestali.
