Po še dveh izraelskih zunajsodnih likvidacijah v zadnjih mesecih sile upora zdaj že več kot teden dni premišljujejo, kako naj se odzovejo na še eno nespodobno povabilo premierja Netanjahuja. Ta je s ciljnimi usmrtitvami, ki na dolgi rok ne zmanjšujejo Hamasove in Hezbolahove zmožnosti delovanja, hotel doseči, da se s povračilnim odzivom Bejruta in Teherana ter neizbežnim vnovičnim odgovorom Izraela regija pahne v regionalno vojno, pred katero že 308 dni, od začetka rušilne vojne v Gazi, trepeta civilno prebivalstvo od Bejruta do Teherana. Ne Hasan Nasrala ne ajatola Ali Hamenej nista tepca. V svojem delovanju sta bolj premišljena kot pogosto instinktivno in čustveno reagirajoči Hamas, ki je pač v Gazi in na Zahodnem bregu neposredno soočen z okupacijo in sistemom apartheida. In tako se ne enemu ne drugemu z odzivom ne mudi.
Aritmetika povračil
Skupni poziv ameriškega predsednika Bidna, egiptovskega predsednika Sisija in katarskega emirja Al Thanija Izraelu in Hamasu, naj nadaljujeta pogajanja o prekinitvi spopadov in izpustitvi talcev, je najzgovornejši pokazatelj, na kako velikih obratih v tem trenutku deluje svetovna in regionalna bližnjevzhodna diplomacija, da se prepreči izbruh širše regionalne vojne. Dogovor o premirju ponovno postaja rešilna bilka, da Bližnji vzhod ne bi še globlje potonil v vojno vihro, iz katere bi še težje našli izhod kot iz genocidne vojne v Gazi. Tako imenovane sile upora – Iran, Hezbolah, hutijevci – bi s sklenjenim premirjem dobile možnost, da se častno umaknejo iz pregretega merjenja mišic, v katerem nadaljevanje vojne koristi zgolj izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju za njegovo osebno politično preživetje ter njegovi skrajno desni verski koaliciji strank. Vse od lanskega oktobra so namreč dajale jasno vedeti, da se bo njihovo obstreljevanje Izraela oziroma delovanje v Rdečem morju prenehalo, ko bo končana vojna v Gazi.