Ravnanje Izraela je predvidljivo. Od predpretekle sobote govori o svojem enajstem septembru in ravna podobno, kot so Združene države po svojem, ko je ves svet vedel, da bodo udarile in sprostile ventile ne glede na posledice. Takrat se je to zgodilo v Afganistanu (potem pa so neokonservativci izkoristili trenutek še za napad na Irak mimo varnostnega sveta ZN). Kako se je vse skupaj – šele po dvajsetih letih – končalo, je znano. Po terorističnem masakru Hamasa je bilo predvidljivo, da bo Izrael po Gazi udaril s kopensko vojsko, ker drugače ne more uresničiti napovedi, ki so spet podobne ameriškim leta 2001: sovražnik bo izbrisan z obličja Zemlje. Za razmisleke o stranskih učinkih (človeških/humanitarnih) se je nekaj prostora našlo, potem ko so nekateri najtesnejši zavezniki Izraela spoznali, da bo sicer tudi nanje padla slaba luč, da lahko tvegajo napade v svojih državah, in najbrž tudi, da se lahko znajdejo v zagati, ko bodo naslednjič kritizirali rusko početje v Ukrajini. Tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je v tem primeru pomagala spisati še eno žalostno zgodbo evropske zunanje politike, ki je kakofonična še takrat, ko ji tega res ne bi bilo treba (zunanji ministri držav članic so sprejeli stališča, ki jih izjave predsednice komisije niso v celoti odražale).
Izrael bo torej zasedel Gazo in očitno sprejel potrebne žrtve. Na to je ranjena in jezna domača javnost pripravljena. Kaj pa potem? Ideja o rešitvi dveh držav je zdaj spet aktualna v izjavah mnogih svetovnih politikov. To so pogrebne elegije. Če je bila izraelska politika zadnja desetletja bolj ali manj enotna o tem, da pokoplje sporazume iz Osla, jih gotovo ne bo oživila zdaj po Hamasovih napadih, saj bi bilo lahko celo videti, kot da jih je oživila zaradi njih. Noben izraelski politik ne bi podpisal takšnega političnega samomora. Zato se zdi nova dolgotrajna okupacija Gaze z vsemi posledicami, vključno z začaranim krogom radikalizacije okupiranih, zelo verjetna, če ne bo popustil Egipt in odprl meje. Potem se lahko ponovi tisto, kar je šlo ob vseh aktualnih konfliktih preveč po tihem mimo glavnine svetovne politike, namreč na hitro etnično izpraznjeni Gorski Karabah z eksodusom 120.000 Armencev, zaradi česar se nihče pretirano ne vznemirja. Le da oni imajo svojo državo.
Če ne bo huje in bo front več. Ena je mogoča eksplozija še na Zahodnem bregu, druga na severu pri meji z Libanonom. Tam je proiranski Hezbolah neprimerno močnejši od Hamasa in menda celo bolj od same libanonske vojske. Teheran si posega svoje podaljšane roke sicer verjetno ne bo privoščil brez močnih zavezništev, ki jih v regiji in širše za tak korak ni zaznati. In Izrael bi bil zaradi svežih ran pripravljen še hitreje pritisniti na sprožilec proti Iranu, česar nočejo niti izraelski zavezniki – zato tudi tako opazna previdnost v izjavah o tem, ali je Iran vedel za namere Hamasa. Bo pa razvoj dogodkov odvisen tudi od poteka izraelske kopenske ofenzive in višine kolektivne kazni, ki jo bodo plačali Palestinci (prvi računi so že tu). Če bo previsoka, bi se regionalne sile znašle pod pritiskom domačih javnosti, ki v nasprotju z arabskimi političnimi elitami Palestincev niso odmislile, svoj potencial pa so pokazale denimo med arabsko pomladjo. Prav to je bil verjetno eden od ciljev Hamasa. Tako bi posledice 7. oktobra lahko zares ocenjevali šele z veliko časovno distanco, tako kot je šele z leti postalo jasno, v kaj vse je vodil 11. september. x
