Olajšanje je bilo po mučnem obdobju ministrovanja Vaska Simonitija (in njegovega brezobzirnega lomastenja po vsem, česar ni bilo mogoče politično upogniti ali zlorabiti) sicer povsem razumljivo – nekoliko bolj presenetljiv pa je bil nemara optimizem, ki je zavel ob prihodu Aste Vrečko, kajti po nekaj nestrokovnih, medlih ali celo škodljivih osebah, ki na ministrskem stolčku niso zmogle oblikovati niti smiselnih strateških dokumentov, kaj šele resnejše kulturne politike, smo se že navadili, da si na področju, kjer se je v desetletjih nagrmadila množica težav, od razpadajoče kulturne infrastrukture in zaprašene zakonodaje pa do revščine med samimi ustvarjalci, ne moremo ravno obetati čudežev, naj bo resor v še tako dobronamernih rokah. In prav v tem smislu je prihod aktualne garniture, ki je izkazovala jasno zavest o bistvenih zagatah kulturnega polja, pa tudi odločenost za spoprijemanje z njimi in primerno razvojno vizijo, pomenil svojevrstno osvežitev, s katero so ustrezno narasle tudi ambicije področja samega.
Kulturni resor je po polovici mandata sedanje vlade hkrati eden redkih, ki se ni sramotil z raznimi spornimi nakupi, dvomljivimi eksperimenti in nenavadnimi kadrovskimi potezami, temveč v glavnem deluje razmeroma učinkovito ter vsaj na splošno tudi v smeri, ki si jo je ministrstvo začrtalo že v osnovi – in ki je bila v strokovni ter širši javnosti deležna znatne podpore, vključno z infrastrukturnimi projekti ali zakonodajnimi spremembami. Zato se utegne zazdeti kar rahlo nenavadno, da se v zadnjem času množijo kritike na račun ministrstva s strani delujočih v kulturi, kar pa nikakor ne pomeni, da niso utemeljene. Delno izvirajo iz razočaranja nad neizpolnjenimi obeti, delno iz okostenelih razmerij v dotrajanem kulturnem sistemu, delno pa iz nezmožnosti ministrstva, da bi visoke cilje ustrezno podprlo z finančnimi vložki, zlasti na način, da ne bi prihajalo do občutka vse večjega razcepa med »teoretičnimi« usmeritvami ter akutnimi potrebami tega trenutka.
Tovrstnih primerov je namreč vse več. Denimo, po uspešnih častnih gostovanjih na dveh uglednih mednarodnih knjižnih sejmih, v Frankfurtu in Bologni, je bilo jasno, da bo priložnost za mednarodni prodor slovenske knjižne produkcije mogoče resnično izkoristiti le ob primernih nadaljnjih spodbudah za založbe in prevajalce. Toda na nedavnih razpisih so tako mnogi založniki kot organizatorji literarnih prireditev prejeli sredstva, bistveno nižja od (že tako skromnih) dosedanjih, kar seveda pomeni, da se na obzorju namesto razcveta kažeta krčenje programov in hiranje uveljavljenih literarnih festivalov, vključno s tistimi izven Ljubljane, kar ne deluje v prid deklarativni zavezanosti ministrstva k decentralizaciji. Podobno je z urejanjem položaja samozaposlenih v kulturi, ki si ga je ministrstvo zastavilo celo kot enega osrednjih ciljev mandata – izboljšave za zdaj ostajajo predvsem na papirju, s sicer dobrodošlimi popravki v prihajajočih uredbah in zakonih, toda ključne težave, sramotno nizkih standardov plačila za opravljeno delo, na Maistrovi trenutno niso sposobni rešiti, ob nenehnem zniževanju sredstev za programe in projekte pa ne bo pomagal niti novi krovni zakon.
Vse se torej ustavi pri denarju in njegovi razdelitvi. Morda je tu pomenljivo, da proračun ministrstva za kulturo raste občutno počasneje kot državni proračun v celoti, realno pa se celo znižuje. Kar pomeni, da brez resne zaveze o celovitem financiranju slovenske kulture na najvišji ravni tudi področno ministrstvo ne bo imelo možnosti za korenitejše spremembe.
