Ko je francoski baron Pierre de Coubertin, oče sodobnih olimpijskih iger in ustanovitelj Mednarodnega olimpijskega komiteja, poskrbel za slogan »Važno je sodelovati, ne zmagati«, si verjetno niti v sanjah ni predstavljal, da se bo njegova ideja sčasoma tako izpela in predvsem izrodila. Žal že dolgo velja, da je pomembno le zmagati, na vsak način in za vsako ceno, ne glede na bolj ali manj že povožene in preživete olimpijske ideale in vrednote.
Športniki in športnice v želji po rezultatskem uspehu na OI (posledično tudi zaslužku), ki je po človeški plati normalna, (p)ostajajo del vrhunsko organiziranega in nesramno bogatega aparata, imenovanega MOK. Kljub splošnemu navdušenju ljudi nad OI in z vsem spoštovanjem do vseh olimpijcev in olimpijk so slednji predvsem stroj za ustvarjanje enormnih količin denarja in dobičkov za MOK. Tekmovalci in tekmovalke so sodobni športni gladiatorji in njegovi uslužbenci, prav tako tudi gospodarstva in politike.
Osnovne olimpijske ideje so že zdavnaj postale preteklost, MOK pa poleg (samo)promocije in iger vedno bolj v glavno vlogo postavlja svoj največji cilj – popolna komercializacija tekmovanja in gibanja. Ekonomski interes je na prvem mestu, namesto športnikov in športnic so v ospredju gospodarstvo, denar in politika. Tudi zato MOK na vsakih igrah ukine nekaj športov domnevno zaradi slabe gledanosti, v resnici pa zaradi premajhnega pritoka sponzorskega denarja, in uvede nekaj novih, ki naj bi pritegnili predvsem mlajšo populacijo. V Parizu so v primerjavi s Tokiem 2020 s programa črtali bejzbol, softball in karate, vanj pa uvrstili breakdance!
MOK tudi na političnem področju kaže svojo dvoličnost in nedoslednost. Rusija kot agresor na Ukrajino lahko nastopa (zeleno luč je dobilo le 16 športnikov, v Tokiu jih je bilo 335) v Parizu, a brez napisov Rusija, zastave, grba in himne ter drugih državnih oznak, za športnike veljalo le simboli MOK, ne smejo na slavnostno odprtje in zaprtje iger, v Pariz pa ne smejo priti niti ruski politiki in športni funkcionarji. V čem je torej smisel nastopa Rusije »na črno« in na osnovi katerih meril je MOK odločal o tem, kdo lahko dobi vozovnico za Pariz in kdo ne? Sočasno pa kljub nasprotovanju mnogih držav zaradi agresije na Palestino Izraelci in Izraelke lahko nemoteno nastopajo.
Jasno je, da organizacija OI po baronovih idejah in željah že dolgo ni več možna in smiselna, kajti svet se je na vseh področjih korenito spremenil. Zato bi veljalo razmisliti, kako na drugačen način izpeljati tako megalomanski projekt, ki je vedno težje obvladljiv na vseh področjih (tekmovanja, število udeležencev in novinarjev, varnost, transport ...). Tudi število športov bi bilo treba zmanjšati, kajti v vsakodnevni poplavi dogodkov človek težko ohrani osredotočenost na tekmovanje. Zato se ljudje vedno bolj osredotočajo le na glavne in svetovno konkurenčne športe, za »eksotične« pa skoraj ni zanimanja. So OI v sedanji obliki sploh še potrebne in smiselne?
Odgovor MOK je seveda jasen, zgolj kozmetični popravki pa ne bodo zakrili glavnih težav. Športniki in športnice bodo še naprej glorificirali igre, čeprav so v mnogih športih celo smešne, mnogi pa bodo spet v pehanju za uspehom, kolajnami in olimpijsko slavo ubrali tudi nevarno bližnjico – doping. V olimpijskem koktajlu so torej na vseh področjih zbrani vsi možni plusi in minusi, a konec koncev, komu je sploh mar za slednje? Saj veste, kaj je nekoč pel legendarni Freddie Mercury: The Show Must Go On (Šov mora iti naprej).
