‘Evolucija ni trapasta kot nekatere feministke, da bi investirala v enakost spolov. Zakaj bi imeli dvojne vilice, če imaš lahko vilice in nož. Zakaj bi imel dva enaka primerka, če imaš lahko dva različna.«
Tviteraškemu umotvoru nekdanjega Janševega ministra Žige Turka se lahko krohotamo, lahko mu izmerimo globino nerazumevanja razmerij med naravnim in družbenim, lahko ga zavrnemo kot klasičen trik nepoštenega argumentiranja – izpeljevanja dokazov na podlagi napačne hipoteze. Lahko pa se ob njem tudi ustavimo.
Boj za enake pravice spolov ni boj za dvojne vilice – za spreminjanje žensk v moške ali obratno; za to si feminizem ne prizadeva. Le zakaj bi, nenazadnje, imeli še en nož, ki reže od Gaze do Sudana? Feminizem si, nasprotno, prizadeva za priznanje enakovrednosti »vilic« in »noža«, za enakovrednost spolov torej. V ta namen je treba zagotoviti, da bodo »primerki« obeh spolov – in tudi tistih, ki se v njih ne najdejo – imeli ob enakih pogojih enake pravice na papirju in v praksi, med drugim enako(praven) dostop do položajev, s katerih bodo lahko skupaj urejali svet in domovino.
Sprenevedanje nekega profesorja gradbeništva, ki bi rad predstavljal nekakšen »žlahtni« konservativizem Petersonovega tipa, sicer ne bi bilo vredno komentarja – če nas ne bi poteze premierja Goloba opominjale, da so mračnjaški turkizmi inkorporirani tudi v na videz liberalno vladajočo politiko. Tisto politiko, ki na verbalni ravni strumno zagovarja enakost spolov, v praksi pa ohranja zabetonirano družbeno konstrukcijo, po kateri je za vodenje primeren le eden.
Predsednik vlade s svojim javno izraženim nasprotovanjem prošnji predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, naj vsaka država članica predlaga po dve imeni za komisarsko mesto, nazorno dokazuje, da ni kos tovrstnim izzivom časa. Na več ravneh. Ne razume, kako zelo napačno sporočilo pošilja z vztrajanjem, da bo v Bruselj poslal le ime nekdanjega predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela. Hote ali nehote namreč sporoča, da ne (z)more poiskati še ene kandidatke, ki bi izpolnjevala pogoje in visoke zahteve za zasedbo komisarskega mesta. Ker jih v Sloveniji ni? Možato sklicevanje na suverenost odločanja o izbiri slovenskega kandidata za evropskega komisarja pač ne pije vode, saj je jasno, da mu formalnopravno ni treba predlagati kandidatke. A jasno je tudi, žal ne Golobu, da bi z upoštevanem prošnje iz Bruslja poslal signal, da s skrbjo za uravnoteženo zastopanost spolov na vodilnih mestih resno misli. Golob hkrati sporoča, da predsednici evropske komisije ne zaupa, da bo pri izbiri komisarjev v prvi vrsti upoštevala strokovno usposobljenost za opravljanje komisarskih nalog. Da bo torej izbrala kandidatko, če bo presodila, da bo ta kos nalogam komisarke. In tretjič: Golob je nazorno pokazal, koliko mu pomeni koalicijska zaveza po uravnoteženi zastopanosti spolov na vodilnih mestih. Posebno vprašanje ob tem odpira tudi dosedanji javni molk Levice.
Golobovo vztrajanje pri zgolj enem, moškem kandidatu, sicer niti ni presenetljivo. Tudi iz drugih njegovih ravnanj je razvidno, da ne razume prav dobro, za kaj gre pri enem najbolj pomembnih družbenih vprašanj. Instagramski spini, v katerih sodeluje njegova partnerica, ko se, na primer, udeležita kakšnega pomembnega političnega srečanja, so prepogosto izgubljena priložnost. Premierjeva sopotnica ima seveda vso svobodo, da promovira tip ženske, ki raje razkazuje svoje obline kot globino svojih misli, obžalovanja vredno pa je, da ne razume(ta), kaj bi lahko z javno podobo in besedo dosegla, če bi med prioritete odločneje postavila tudi zavzemanje za pravice deprivilegiranega spola.
Vlada bo o kandidatu za komisarja odločala na prihodnji redni seji. Še je torej možnost, da Bruslju predlagajo kandidata in kandidatko. Spretna uporaba vilic in noža je navsezadnje civilizacijska zaveza že lep čas.
