Popoldne je Carlos Alcaraz, očitno novi globalni teniški kralj, na wimbledonski travi razmeroma lahko in predvsem zelo visoko premagal srbskega veterana Novaka Đokovića. Zvečer so španski nogometaši v finalu nogometnega prvenstva Evrope v Berlinu po boljši igri premagali angleško reprezentanco.
Vrnimo se za nekaj tednov nazaj. Ko je konec junija madridski Real na Wembleyju premagal Borussio iz Dortmunda, je bila to pravzaprav zelo pričakovana zmaga. Nemško moštvo, ki trenutno ne kotira visoko niti v nemškem prvenstvu, se je v finale Lige prvakov prebilo po zelo ugodnem žrebu, čeprav bi bilo verjetno preveč grobo, če bi rekli, da je šlo za naključje, pa vendar: španski Real je zabeležil šest zmag; oziroma same zmage v sicer ne pretežki skupini C z Napolijem, Brago in Union Berlinom.
Preberite tudi: Po evropskem prvenstvu: Napadalni nogomet premagal pragmatizem
V skupini F je sicer zmagala Borussia, a zgolj s tremi zmagami, dvema remijema in porazom. V nadaljevanju je Real izločil Leipzig in predvsem tako nesramno bogati Manchester City kot veliki Bayern. Borussia je bila boljša od PSVja, Atletica in PSGja. Celo v samem finalu je Borussii nekaj časa kazalo dobro, potem pa jih je madridska ekipa na koncu povsem povozila.
Tale skok v polpreteklo zgodovino smo si privoščili zato, da bi poudarili, kako so v zadnjem letu španski nogometaši in španski klubi dominantni v evropskem nogometu in kako je razumljivo, da je bilo le malo poznavalcev, ki so dvomili o zmagi rdeče modrih na evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji.
Španci so na prvenstvu v Nemčiji zmagali sedemkrat oziroma na vseh odigranih tekmah. Nogometaši pod vodstvom Luisa de la Fuenteja so že v skupinskem delu tekmovanja zmagali trikrat in za razliko od mnogih najboljših reprezentanc niso kalkulirali ali taktizirali. Enostavno, igrali so svojo igro, z vsemi značilnimi preigravanji in držanjem žoge, tako značilnim za Barcelono v času Messija, Inieste in Xavija. Igra Lamina Yamala, Nica Williamsa, Danija Olma in drugih v skupinskem delu je bila mestoma videti tako neobremenjeno kot popoldansko brcanje prijateljev, ki bodo čez pol ure spili kakšno pivo.
Nekaj več težav so imeli v izločilnih bojih, pa vendar, dejstvo je, da se španski selektorji in trenerji, za razliko od mnogih drugih nacionalnih reprezentanc, tudi naše, v igro ne bojijo vključiti mladih nogometašev. Pa ne bomo še enkrat poudarjali in razglabljali o tem, da sta imela nosilca španske igre v napadu Williams in Yamal na začetku prvenstva zgolj 21 in 16 let, ampak bomo objavili statistiko mlajše španske reprezentance do 21 let, ki je od leta 1984 na evropskih prvenstvih osvojila pet prvih mest (1986, 1998, 2011, 2013, 2019), štirikrat so bili drugi (1984, 1996, 2017, 2023) in dvakrat tretji. Hkrati pa je bila njihova reprezentanca do 20 let enkrat tudi svetovni prvak.
Skratka, tudi če se sliši malce osladno, delo z mladimi se španskim klubom in reprezentanci že nekaj let obrestuje in jim prinaša velike uspehe. Konec koncev gre za reprezentanco, ki ima edina, skupaj z aktualnim, že štiri naslove evropskega prvaka in vse kaže, da se trend izvrstnih ekip, ki prihajajo iz Španije, še nekaj časa ne bo spremenil. In vprašanje je, če je bila minula nedelja zadnja, v kateri so tako španski nogometaši kot Carlos Alcaraz osvojili velik turnir.
