Ko je solidarnost pred dvema letoma v boju z največjim požarom v zgodovine Sloveniji povezala domala celotno državo, gasilci v prvih bojnih vrstah in druge sile za zaščito in reševanje pa dali od sebe vse, kar so v danih razmerah lahko, še nismo vedeli, da nas leto zatem čaka še veliko hujša naravna katastrofa izjemnih razsežnosti.

Smo pa lahko že takrat slutili, da podnebne spremembe ne obetajo nič dobrega. In da nanje nismo ustrezno pripravljeni. Ko se danes ob prepočasnem in premalo učinkovitem odpravljanju posledic poplav nekateri, ki so takrat ostali brez vsega, sprašujejo, kdaj bodo prišli do novega doma, so težave domačinov, ki jih prizadel požar, že precej pozabljene. Na sicer skromno odškodnino nekateri še vedno čakajo, a je bila vsaj na premoženju ljudi na srečo škoda manjša, kot bi lahko bila.

Največji uspeh spopadanja s požarom je bil, da je gasilcem pred ognjenimi zublji uspelo ubraniti kraške vasi in veliko večino preostale lastnine, predvsem pa, da ni bilo hujših poškodb ali celo žrtev, saj so grozile tudi eksplozije neeksplodiranih ubojnih sredstev. Je pa opustošena in zoglenela pokrajina, ki bo za okrevanje potrebovala desetletja, med drugim boleče opozorila na že v precejšnji meri porušeno ravnovesje človeka in narave. Tisto ravnovesje, ki je sploh ustvarilo to tisočletno, izjemno, a izginjajočo kulturno krajino. Prav razširjenost gozda, ki je posledica preteklega opuščanja obdelovanja in pašništva ter posledičnega razraščanja gozda, k čemur je dodatno prispevalo še pogozdovanje v preteklosti, je bila glavni krivec, da je požar dobil veliko večje razsežnosti, kot bi jih sicer.

Prva lekcija požara je bila, da je treba poskrbeti za ustrezno protipožarno varnost. A ne le z dodatno gasilsko opremo, še boljšo usposobljenostjo, ustreznim hidrantnim omrežjem, protipožarnimi presekami in letali za gašenje, kar je deloma uresničeno, pač pa tudi s premislekom o tem, kako požarišče izkoristiti kot priložnost za bodoči trajnostni razvoj tega območja, ki bo predvsem z omejevanjem zaraščanja in obujanjem kmetijske rabe ter revitalizacijo kulturne dediščine prispeval k ohranjanju kulturne krajine, kraških naravnih habitatov, pa tudi k nadgradnji turističnega razvoja in drugih gospodarskih priložnosti.

Druga lekcija je zato bila, da je treba sanacijske posege, sploh infrastrukturne, izvajati z dolžno občutljivostjo do vrednosti prostora in njegovih potencialov. Na sanacijski načrt, ki so ga pripravili na zavodu za gozdove, so letele kritike, da izhaja iz pogledov gozdarske stroke, ne upošteva pa drugih strok, ki sodelujejo pri urejanju prostora, kar bi lahko vodilo v poslabšanje in ne izboljšanje razmer.

Posebna ironija pa je bila, da so v času, ko so pod okriljem enega javnega zavoda (za gozdove) potekale akcije obnove gozdov s sadnjo in setvijo, ki so marsikje seveda upravičene, v drugem javnem zavodu (Parku Škocjanske jame) opozarjali na problem zaraščanja, izginjanje mozaičnih kraških suhih travnikov, njihove biodiverzitete, pa tudi identitete krajine.

Prvi gozd obnavljajo, češ da mora tukaj ostati, drugi pa s pomočjo evropskega denarja površine na Krasu v zaraščanju krčijo, čeprav bi s pravočasnim interdisciplinarnim pristopom, ki je marsikdaj bolj teorija kot praksa, lahko skupaj bolj učinkovito uresničevali cilje.

Za celovit pristop, ki bi upošteval in uskladil različne značilnosti, dejavnosti in interese v prostoru, naj bi, z zamudo, poskrbela Krajinska zasnova Krasa. Prvi koraki k pripravi dokumenta so bili storjeni prav pred prvo obletnico požara. Pred drugo še ni dokončno pripravljen. Upajmo, da bo prinesel dobre usmeritve, ki ne bodo ostale na papirju, temveč jih bo mogoče uresničiti v praksi. 

Priporočamo