Stavka upravnih enot, ki se je uradno končala v ponedeljek, je trajala 116 dni in ni bila prijetna za nikogar. Uporabniki smo morali po več ur čakati na soncu in vročini. Preko naših teles so hoteli stavkajoči sporočiti vladi, naj urgira in uredi nevzdržne razmere, ki so nastale zaradi let zanemarjanja. Za stavko so izbrali najslabši čas, v letu, ko se vlada pogaja z vsemi sindikati o vrednotenju dela vseh državnih uslužbencev znotraj bodočega plačnega sistema. Koncesija enemu bi lahko prinesla stavkovni val, ki bi ohromil pogajanja in tudi delovanje države, so opozarjali na vladni strani. Lani se je dvignila minimalna plača za več kot 10 odstotkov in kar naenkrat je na stotine uradnikov dobilo plačo, nižjo od zakonsko določene minimalne. Tudi stavka neprimerno bolje plačanih zdravnikov in agitiranje sodnikov nista pripomogla k potrpežljivosti uradnikov.
Stavkovne zahteve so bile legitimne in, roko na srce, skromne: dvig plač za sedem plačnih razredov, blagajniški dodatek, uskladitev nazivov s tistimi na ministrstvih in kadrovske okrepitve. Pri tem so takoj izpostavili, da ne gre za nagrajevanje ali iskanje posebne obravnave, ampak za popravo krivic. S takšnim dvigom prejemkov bi namreč poskrbeli, da bi vsi zaposleni prejeli plačo, ki ne bi bila nižja od zakonsko določenega minimuma. Sprijaznili so se z manjšim izplenom. Namesto dviga za sedem plačnih razredov so kot takojšnji ukrep sprejeli ustanovitev dveh delovnih skupin, ki bosta skrbeli za pravično dodelitev dodatkov za delovno uspešnost. Dobili so sicer še druga zagotovila glede vrednotenja dela in novih strokovnih nazivov v okviru bodočega plačnega sistema. Verjetno je k sporazumu o končanju stavke pripomogla tudi luč na koncu plačnega tunela. Stavkajoči so večkrat izrazili dvom o uspehu krovnih pogajanj. To je bil glavni argument, da se jim nemudoma dvignejo plače. V sporazumu tako piše, da bodo, če se krovna pogajanja ne zaključijo do 13. septembra ali če propadejo, podpisniki začeli ločena pogajanja.
Zahteve stavkajočih so bile legitimne in v osnovi skromne, a tega niso znali učinkovito komunicirati z javnostjo. Dolge vrste in neobčutljivost za osebne okoliščine so še utrdile stereotip, da se z državo frustrirani uradnik rad znese nad državljanom.
Ministrstvo za javno upravo, ki je pripravilo predlog, in sindikaliste, ki so ga sprejeli, moramo pohvaliti. Vsaj navzven se zdi predlog kot velika koncesija sindikata in verjetno za marsikaterega stavkajočega ne bo odtehtal vloženega napora. Sindikalisti vseeno izpostavljajo, da gre za uspeh, saj se po dolgih letih prvič govori o konkretnih korakih za ureditev razmer na upravnih enotah.
Ko smo prišli v petek na podpis sporazuma, je bilo vidno olajšanje na obeh straneh. Še deset dni prej se niso mogli zediniti niti o tem, koliko upravnih enot sploh stavka. Ministrstvo je trdilo, da vse dni stavka nekaj čez 20 upravnih enot, sindikati, da stavka več kot 30 upravnih enot. V sporazumu so se strinjali, da je na dan podpisa polno stavkalo 21 upravnih enot, ob sredah pa še dodatnih 14. Z različno intenzivnostjo se je stavke udeležilo 54 upravnih enot, vzdržale so se štiri manjše.
S stavko so se sindikati verjetno opogumili in videli, kakšno moč imajo in kje so meje te moči. Ministrstvo je ugotovilo, da s cenenimi triki, kot je razširitev nabora nujnih nalog, ne more kar tako zaobiti stavke. Sindikati pa so videli, da se ministrstvo premakne za milimeter le pod najhujšimi oblikami pritiska. Sporazum naj bi bil šele prvi korak k preureditvi razmer na upravnih enotah. Korak v katero smer in kako bo to občutil uporabnik – državljan ali tujec –, pa bomo še videli. Verjetno že do 13. septembra, ko naj bi se končala krovna pogajanja, in srčno upamo, da ta sporazum ne predstavlja samo sindikalnih počitnic.
