Spremembe v želji poseči po nečem višjem. Tako smo naslovili komentar v Dnevniku po nastopu slovenske košarkarske reprezentance na lanskem svetovnem prvenstvu, na katerem je resda dosegla korektno sedmo mesto, a presežka ni bilo, hkrati pa so vse glasneje tulili alarmi zaradi ponavljajočih se slabosti v igri. Do spremembe na selektorskem položaju naposled ni prišlo, posledice pa so vidne danes. Slovenija je na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre prišla z velikimi načrti in ciljem uvrstitve v Pariz, zapušča pa ga razbita, potem ko ji je pravo košarkarsko lekcijo v polfinalu odčitala Grčija.
»Kaj je tu pomembno? Dončić bo svoje opravil. Tu ni debate. Luka je igralec, ki ga lahko danes postaviš v katero koli ekipo na svetu, pa bo glavni in bo naredil tisto, kar se od njega pričakuje. Ključno pa bo, kako bo selektor prilagodil igro Dončiću in kako se bo Dončić prilagodil na igralce, ki jih bo imel zraven. To ni tako preprosto, kot se sliši, in tu je selektor pred precej zahtevno nalogo.« Tako je pred leti v intervjuju za Dnevnik razmišljal legenda slovenske košarke Peter Vilfan in izkazalo se je, da je imel še kako prav. Čeprav je taktika »dajmo Dončiću žogo in mu pustimo, da čara« delovala na kvalifikacijah za olimpijske igre v Kaunasu ter nato na tekmovanju pod petimi krogi v Tokiu, se je kasneje pokazalo, da je za uspeh pomembno še veliko več.
Na evropskem prvenstvu 2022, svetovnem 2023 in tokratnih kvalifikacijah za olimpijske igre je v oči bodlo tisto, na kar smo na straneh našega časopisa opozarjali že dolgo. Slovenija taktičnega načrta okoli Luke Dončića, ki bi razbremenil tudi njega in ga postavil v boljši položaj za uspeh, nima. Nima ga ne v napadu ne v obrambi, ki že lep čas pušča v vse smeri. Vse bolj dvomljive so tudi reakcije in poteze selektorja med tekmami. Na to so v zadnjem obdobju postali pozorni tudi športni mediji v tujini, nazadnje pa se je Sekulićevim besedam med minutami odmora in njegovim odločitvam na eni od hrvaških televizij, ki je prenašala tekme kvalifikacijskega turnirja v Pireju, odkrito čudil tudi legendarni hrvaški košarkar Roko Leni Ukić.
Ob tem veliko skrb vzbuja prihodnost reprezentance. Trenutno rezultatska uspešnost sloni izključno na Luki Dončiću, ki se mu za njegov odnos do dresa z reprezentančnim grbom lahko le priklonimo. Vprašati pa se je treba, kaj bi bilo brez enega najboljših košarkarjev na svetu, ali še bolje, kaj bo čez leto, dve, tri, ko se bo poslovila starejša generacija z Zoranom Dragićem, Edom Murićem, Jako Blažičem in Klemnom Prepeličem na čelu. Dejstvo je, da so za pomanjkanje kakovostnega podmladka v prvi vrsti krivi klubi, a tudi reprezentanca ne kaže nobene konsistence pri uveljavljanju najbolj nadarjenih posameznikov. Na lanskem svetovnem prvenstvu sta bila v moštvu Gregor Glas in Bine Prepelič, ki je tekme celo začenjal v prvi peterki, danes so ju zamenjali Luka Ščuka, Leon Stergar in Miha Cerkvenik. Vmes se je v kvalifikacijah pojavilo še nekaj mladcev, vsem pa je skupno, da večje priložnosti za igro ne dobivajo in da se jih redno menja.
Aleksander Sekulić je v zgodovini slovenske košarkarske reprezentance selektor z najdaljšim stažem. Vse bolj pa se zdi, da je problem prerasel zgolj selektorsko vprašanje. Ko so v zdaj že daljni preteklosti reprezentančni dres nosili številni evroligaški asi in košarkarji iz lige NBA, so jim uspeh poleg lastnih egov preprečevali tudi osebni interesi znotraj Košarkarske zveze Slovenije (KZS), ki so vedno znova skrbeli za takšne ali drugačne zdrahe. Ko so v krovni košarkarski organizaciji s tem opravili in na prvo mesto postavili dobrobit reprezentance, so se začele dogajati lepe stvari z naslovom evropskih prvakov na čelu. A nato so v ospredje na žalost znova priplavali osebni interesi in obračunavanja, kar je pogosto značilno za ljudi, ki so predolgo na vodilnem položaju. Širše prevetritve na KZS so tako postale nuja.
