Če morda še niste prebrali ali slišali: na parlamentarnih volitvah v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske so se v četrtek za glavno vlogo v novem parlamentu pomerili modri in rdeči. Konservativci in laburisti. Rishi Sunak in Keir Starmer. Za stranske vloge so se potegovali oranžni (liberalni demokrati), turkizni (Reformirajmo Združeno kraljestvo), rumeni (Škotska nacionalna stranka), zeleni in kar nekaj drugih neodvisnih in drugih poslanskih kandidatov, med katerimi je bil tudi AI Steve, ki je upal, da bo prvi z umetno inteligenco ustvarjeni poslanec.
Cunamijsko zmago so dosegli Starmerjevi »ta rdeči«, ki so modre premagali s 412 proti 121 poslancem v novem parlamentu. Za večino bi nekdanji direktor državnega tožilstva Starmer potreboval 326 od 650 poslancev. Ima jih 86 več. Ogromno. Starmerjevi laburisti niso ravno rdeči. To so bili v časih Starmerjevega predhodnika Jeremyja Corbyna, ki sploh ni imel slabih idej (med drugim ponovna nacionalizacija vode, elektrike in plina, s katerih divjo privatizacijo je obogatela peščica), ni pa imel pravega pristopa, strategije in taktike in je na volitvah decembra 2019 v dvoboju z največjim otoškim lažnivim kljukcem, »modrim« brexitskim klovnom Borisom Johnsonom doživel enega največjih laburističnih porazov. Starmer je laburiste v samo štirih let vrnil tja, kjer večina britanskih volilcev, ki ne prenesejo ne trde desnice ne trde levice, stranke najraje vidi: v politično sredino. Pomagalo mu je to, da je Sunak – pod pritiskom desnice v stranki, Nigela Faragea in njemu podobnih desničarskih populističnih agitatorjev – konservativce pomikal vse bolj v desno, najbolj z domnevno splošno priljubljeno protipriseljensko retoriko.
Starmerjeva cunamijska zmaga je pomembna tudi v globalnem ali vsaj evropskem okviru. Britanski zunanji minister Edward Grey je leta 1914 dejal: »Luči ugašajo povsod po Evropi!« Tako kot takrat tudi v zadnjem času Evropa temni zaradi vse večjih uspehov trdih in skrajno desničarskih strank, ne pozabimo pa tudi na verjetno ali vsaj možno vrnitev neznosnega Trumpa v Belo hišo. Velika večina Britancev je izbrala drugačno smer (Starmerjevim 412 poslancem je treba dodati še liberalne demokrate, katerih število je z osem poskočilo na 71, in še okoli 20 poslancev manjših strank, med njimi štiri zelene). To drugačno britansko smer posredno potrjuje ne ravno veselje Nigela Faragea nad tem, da se mu je v sedmem poskusu vendarle posrečilo priti v britanski parlament, poleg njega pa še štirim poslancem njegove najnovejše evrofobne protipriseljenske superdesničarske stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo (beri: naredimo ga čim bolj skrajno desničarskega). Upal je, da bo vsaj na tretjem mestu, pa je pristala na šestem.
Starmerjev volilni cunami je v veliki meri tudi posledica poetične pravice, ki kaznuje greh (konservativnih je bilo v minulih 14 letih nešteto, najbolj nepozabni so Johnsonovi, od brexitskih in vseh drugih laži do zabav na Downing Streetu 10 med covidnimi karantenami, političnih, finančnih in seks škandalov) in nagradi krepost (Starmerjeve obljube, med njimi o narodnem preporodu in obnovi zaupanja v politiko in politike so se prijele, čaka pa ga tisto najpomembnejše, njihovo uresničenje). Zakaj so torijci tako dolgo ostali na oblasti? Zaradi brexita, brexitskih obljub (beri: laži) in petih let Corbyna za krmilom laburistov (2015–2020). Corbyn ostaja v parlamentu. V londonskem volilnem okrožju Islignton North so ga izvolili že enajstič zapored, tokrat prvič kot neodvisnega kandidata.
