‘Ne, predlagana strategija se gotovo ne bo obnesla pri nas,« trdijo v vodstvu gospodarskega podjetja. »Ne moremo kar povedati ljudem, da bolezen ni ozdravljiva. Ljudje tega ne bi razumeli,« je nasprotoval kolega. »Kolikokrat smo svojcem že razložili! Ampak oni še vedno pričakujejo, da se bo stanje njihovih ostarelih staršev izboljšalo. Enostavno, ne razumejo,« zatrjuje osebje negovalnega oddelka bolnišnice.
V nasprotju z občutkom, da smo ves čas ista oseba, se naša osebnost nenehno spreminja. Na spreminjanje osebnosti vplivajo biološke danosti, na primer: možgani se razvijajo v otroškem in mladostniškem obdobju in usihajo v starosti (skozi življenje se strukturno spreminjajo). Življenjske izkušnje in učenje opremljajo možgane z novimi informacijami, na podlagi česar se v možganih vzpostavljajo nove živčne povezave, ki nam omogočajo nove uvide in nam odpirajo nova obzorja. Zato smo mladi skakali čez reko tam, kjer je bil most, starejši pa čez reko raje »skočimo« prek mostu.
Zaradi različnih bioloških danosti in različnih pridobljenih izkušenj ter znanj (vsi ne potujemo skozi življenje po isti poti) smo si različni – imamo različne interese, opravljamo različne poklice, imamo različne vedenjske vzorce in lastnosti, različne vrednote … Naše osebnosti se razlikujejo.
Znanje, ki smo ga pridobili z izobrazbo, je postopno postalo del nas. Pomembno oblikuje naša prepričanja in naše predstave o svetu okoli nas. Usidralo se je v naš um in ga sooblikovalo. Znanje torej sooblikuje našo osebnost in je pomemben del naše osebnosti.
Znanje nam je običajno v veliko pomoč, lahko pa nas spravi tudi v stisko. Odrasli se lahko znajdemo v zagati ob soočenju z novim znanjem, če se novost ne sklada z našim dosedanjim vedenjem, prepričanji in verjetji. Zakaj? Kot rečeno, znanje predstavlja pomemben del naše osebnosti, zato novo znanje ne poseže le v našo zakladnico znanja, temveč pretrese celo našo osebnost. Zavemo se, da so mnoge stvari, ki smo jih počeli, in mnogi naši odzivi temeljili na napačnih predpostavkah. Zavemo se, da bi z drugačnim znanjem lahko ravnali bolje in prizadeli manj ljudi. Res je, novo znanje lahko zada hud udarec našemu jazu. Otroci in mladostniki, ki šele gradijo svoje osebnosti, lažje sprejemajo nova znanja. Nova znanja jih ne ogrožajo, nasprotno, potrebujejo jih za razvoj svoje osebnosti.
Odrasli reagiramo na dva načina ob novih spoznanjih, ki posegajo v naša prepričanja in vrednote. Če je stres, ki ga povzroči nova informacija, prevelik, se od novosti ogradimo, zanikamo jo: »Ne, predlagana strategija se zagotovo ne bo obnesla pri nas!« Udobneje bomo živeli z dosedanjimi prepričanji, četudi so lažna.
Z novim znanjem pa se lahko spopademo tvorno: radovedno se soočimo z njim, ovrednotimo ga in ga umestimo v našo obstoječo zakladnico znanja; dovolimo, da novo znanje postane del nas, dopustimo naši osebnosti, da se razvija, in si dovolimo postati boljša različica sebe. Na preteklost ne glejmo tragično. Ozavestimo, da zaradi nepravilnega razumevanja pogosto nismo ravnali optimalno in smo po nepotrebnem morda koga prizadeli. Vemo, da bomo opremljeni z novim znanjem manjkrat zgrešili in se bolje odzivali na zahteve okolice. Odprtost za nova znanja nam ponuja priložnost biti boljši, ponuja priložnost za duhovno rast.
Izbira in odgovornost sta naši. Zavračanje novega znanja in vztrajanje pri starih vzorcih nam bosta kratkoročno prinesla udobje. Dolgoročno pa bomo za obrambo »svojega prav« morali posegati po vse večjih lažeh, stres se bo stopnjeval, nesporazumi z okolico prav tako, izgorevali bomo in postali nesrečni. Nasprotno bo sprejemanje novega znanja v začetnem obdobju povezano z »notranjimi boji«, zato bo od nas zahtevalo nekaj energije, dolgoročno pa bomo osebnostno in duhovno rasli ter imeli manj nesporazumov z okolico (z več znanja jih bomo učinkoviteje reševali). Zadovoljni bomo in zadovoljstvo žareli v okolico. Pošten odnos do sebe zato ne prinaša le osebnih koristi, je resnično solidaren prispevek in darilo družbi, od katere smo odvisni (saj se zavedamo, da bi nam samim bolj trda predla, kajne?).
A pri sprejemanju in ponotranjanju novih znanj moramo biti previdni. Živimo v času obilja nasprotujočih si informacij. Z lahkoto dostopamo do številnih resnic, a tudi do številnih laži. Živimo v času propagande (vsiljevanja informacij – resnic ali laži?) in v času cenzure (onemogočanja informacij – resnice ali laži?). Spoznavamo, da politiki govorijo v prenesenem pomenu: trdijo, da so demokrati, a so v resnici avtokrati; sprejemajo ukrepe za pomoč ranljivim, v resnici jim z njimi škodujejo; pravijo da so vključujoči, v resnici izključujejo; poudarjajo, da delujejo v interesu družbe, a so zavezani kapitalu. Soočeni smo z informacijskim kaosom. Sprejemanje in ponotranjanje novih znanj naj bo zato povezano s kritičnim razmišljanjem.
Samozavestno se spoprijemajmo z novimi znanji in dovolimo, da postanejo del nas. Dovolimo si postati boljše osebnosti. Da nam bo prijetno in bomo skupaj ustvarjali in živeli v družbi, na katero bomo ponosni.
