Film so predvajali v istem programu kot Čovjek koji nije mogao šutjeti (Človek, ki ni mogel molčati), kratki film, nagrajen z zlato palmo v Cannesu, deloma plod tudi slovenske koprodukcije. Scenarij, zasnovan na resničnem dogodku, se dogaja v Štrpcih, v vasi v vzhodni Bosni, skozi katero gre manjši del proge Beograd–Bar med Srbijo in Črno goro. 27. septembra 1993 je enota Vojske Republike Srbske z imenom Osvetnici (Maščevalci) pod vodstvom policista Milana Lukića vstopila na vlak in legitimirala več sto potnikov, ki so se peljali s severa na jug. Epilog državnega umora je bil dvajset mrtvih državljanov Zvezne republike Jugoslavije: vsem je bilo skupno, da niso bili Srbi. Osemnajst jih je imelo bošnjaška imena in priimke, eden hrvaško – gre za Tomija Buzova, upokojenega stotnika JLA, ki je šel, da bo ironija cele zgodbe toliko večja, obiskat sina, ki je služil v Vojski Jugoslavije. Dvajseti človek, ki se ni vrnil, je bil temnopolta oseba, državljan neke afriške države, za katerega nihče ni vedel, kako se je znašel tam. Pozneje pa se z njim tudi nihče ni veliko ukvarjal.
Pripadniki enote, ki so vstopili na vlak, so imeli eno samo nalogo. Da izberejo ljudi z muslimanskim imenom in jih odpeljejo z vlaka. Na hrbtni strani vozovnic so bili napisani njihovi priimki, kar so bili pravzaprav mrliški listi. Kapetan Buzov je nasprotoval spraševanju ljudi: »Katero slavo praznuješ?« Narobe je torej, če rečemo, da vera ni bila eden od instrumentov množičnih zločinov v vojnah na Balkanu v devetdesetih, ker so bili ljudje, ki so v tem primeru vozili na likvidacije – tako je bilo tudi v Prijedoru, Zvorniku, Višegradu in Srebrenici – prepričani, da z ubijanjem delajo dobro in bogu všečno stvar za Cerkev in pravoslavje. Če ste torej takrat znali odgovoriti na vprašanje, kdaj je vaša cerkvena slava, vam je to lahko rešilo glavo. Osemnajst Bošnjakov ni vedelo datuma slave, morda je zanj vedel, a ga ni hotel povedati Tomislav Buzov, ki je oborožene izpraševalce imenoval sodrga, kar ga je pozneje stalo glavo. Afričana verjetno niso vprašali ničesar. Njega so likvidirali, ker ga nihče ni pričakoval tam. Zlo pa ima rado nepričakovano.
Tu nekje se plete zgodba o krivici. Slijepčević, ki je za usodo Buzova izvedel iz časopisnega teksta, kolumne kolega Borisa Dežulovića, ki »zabava« tudi bralce časopisa, ki ga pravkar berete, je svoj prejšnji film Srbenka delal kot študijo o tem, kako se na Hrvaškem počutijo mladi, ki jih okolica obsoja, ker so Srbi. V Čovjeku koji nije mogao šutjeti (Človeku, ki ni mogel molčati) gre korak naprej: metafora vlaka, v katerega vstopajo oboroženi razbojniki in iz katerega vodijo ven tiste, ki imajo napačna imena, je univerzalna slika balkanskih devetdesetih. Zanimivo je, da Lukića, ki je bil obsojen na dosmrtni zapor in svojo kazen prestaja v Estoniji, niso obsodili za ta umor. Po pričevanju sta večino ljudi pobila Lukić in njegov glavni sodelavec Boban Inđić, ki se mu pravzaprav ni sodilo. Pa Mićo Jovičić, imenovani Crni, za katerega obstaja utemeljen sum, da je pri hidroelektrarni Višegrad izstrelil rafal, ki je ubil sedem potnikov, ugrabljenih z vlaka. Kot se je uničevalo dokumente o sodelovanju države Srbije pri zločinih, se danes molči o tem, da so enoto, o kateri se govori, ustanovili v strogem centru Beograda, na Terazijah 25, in da je ta naslov veljal za rekrutni center in logistično bazo Republike Srbske v Srbiji.
Kar pomeni, da je Srbija sodelovala pri množičnih zločinih v BiH, a da to po sodni poti ni bilo obsojeno, tako da tudi ni pravno veljavno. Obsojeni, da ostanejo vse življenje v objemu tistih, ki so ubijali, so bili Bosanci pravzaprav formatirani tako, da bodo kot Palestinci. En narod »preveč«. Čeprav se človek še tako trudi, da ne razmišlja o tem in da je proti radikalnim usmeritvam znotraj svojega plemena – včasih preprosto ni prijetno.
Ves čas sem mislil na to, ko sem gledal filme Elie Sulejmana, Palestinca iz Nazareta, ki svojo stalno ugrabljeno deželo, na koncu tudi s silo vzeto, razume kot globoko svojo, ob tem pa ve, da se ta ideja nikoli ne bo mogla uresničiti. Vsaj ne na način, kot on to vidi. Nekaterih delov sveta nikoli več ne bomo videli, nekateri pa nikoli več ne bodo bili takšni, kakršne smo si zapomnili. To je cena epohe, v kateri smo večinoma molčali, ko so oboroženi hudodelci odpeljali neoborožene ljudi.
V filmu Ovo mora da je raj (To mora biti raj) iz leta 2020, ki sta ga pandemija in politična korektnost pustili malce zunaj dosega radarjev, Sulejman prikazuje nakup v nekem nakupovalnem središču v ZDA. Zagleda se v mimoidočo žensko in vidi, da je oborožena s pištolo. Pri drugem pa vidi – strojnico. V tretjem prizoru oče pelje družino in ima raketomet, žena avtomatsko puško, sin pa pištolo colt. Vsa Amerika pred očmi gledalcev koraka oborožena: na tiktoku propagirajo podobe oboroženih Izraelcev, ki se v Jeruzalemu in Tel Avivu normalno oblečeni gibljejo z avtomatskimi puškami, pištolami in minometi.
Tako je še ena metafora postala resnična.
A od tega do ustavitve vlaka, na katerem so tisti, ki jih vprašate za slavo, je minimalna razdalja. Če sploh je.
V svetu, v katerem nikakor ni več dobro biti kavboj. Za Indijance pa že zdavnaj ni več prostora.
