Pred našimi očmi se dogaja zgodovina. Nekaj nadzgodovinskega. Neponovljivega. V torek so po vsej Sloveniji na protestnih shodih aktivni državljani zahtevali enakovredne pravice pacientov. Dovolj duhovita pobuda je bila v bistvu reakcija na izsiljevanja zdravniškega sindikata in prehitevanje morebitne zdravniške stavke. Skratka, pacienti so zahtevali samo tisto, kar že vse življenje plačujejo. Zdravstveno oskrbo. Nobenih povišanj, nobenih dodatkov, nobenih dežurstev, nobenih posebnih obravnav, nobenih napredovanj in nobenih privilegijev. Zahtevali so le zdravnika.
Skratka, duhovito in tragično obenem. Zgodovinskost pa je v tem, da je z njimi protestiral tudi predsednik vlade Robert Golob. Seveda si kaj takega niste niti v sanjah predstavljali, ko je bil trikrat na oblasti Janez Janša. On je raje poslal robokope in svojim naročil, da se izmuznejo nekje pri zadnjih vratih. Čeprav so bili tudi tam v smrtni nevarnosti. Kot Branko Grims, ki je fasal atipično pljučnico ob nenapadu na njega. Neko posebno biološko orožje, ki ga je položilo na daljavo. Na kraju, kjer kamere niso zabeležile ničesar. In v tem je največja nevarnost. Napad se zgodi izven našega dosega. Kar priplava po zraku in evo vas na hrbtu z atipično pljučnico.
No, Robert Golob ni bil le junak, ki je šel med protestnike. Bil je tudi neke vrste znanilec novih časov. Časov, ko bodo oblastniki protestirali sami proti sebi. Nezadovoljni s stanjem v družbi bodo odkorakali na ulice. In tam bodo morali postaviti kopico ogledal. Ker na koncu so vsi protesti vedno uperjeni proti oblasti. Torej bodo protestirali proti tistim, ki jih bodo videli v ogledalu.
Svojevrstno ogledalo pa vedno znova postavlja zgodovina. In vsaka nova oblastna garnitura naj se nekaj izuči iz njih. Posebej to velja za glavnega akterja, predsednika vlade Roberta Goloba. Če še ni imel časa za kratek uvid, tu za kratko osvežitev spomina služijo trije junaki.
Prvi je Gregor Golobič. Oseba, ki so ji in ji še vedno nasprotniki pripisujejo vse mogoče in nemogoče. Kot operativec v senci Janeza Drnovška je simbolno in realno obvladoval LDS. Nikoli ni postal njen predsednik, ker je raje deloval za zaveso. Je pa po bolečem porazu leta 2004 počasi le ugotovil, da potrebuje novo stranko. In domislil se je briljantnega imena za stranko. Zares. Tedaj se je začel iti zares. Bil je tudi v zmagoviti koaliciji z Borutom Pahorjem in Katarino Kresal, potem pa začel delati napake. Čeprav ni bil šef vlade, je to skušal biti v ozadju. Sledila je tista butasta laž o delnicah na Nizozemskem in še bolj butast odhod iz vlade. Kmalu stranke ni bilo več na zemljevidu. Gregor pa se danes omenja le takrat, ko je treba komu naprtiti kakšen nahrbtnik mrež, starih časov in vplivov.
Drugi je Zoran Janković. Nesporni gospodar in ljubljenec vseh v Mercatorju in okoli njega. Le eden ga ne mara. Mu para živce in mu zamegljuje pogled ter um. Janez Janša. In naredi kardinalno napako. Ga spodi z vrha Mercatorja. In kaj je posledica? Zoran Janković ustanovi stranko Pozitivna Slovenija ter na volitvah gladko premaga SDS z večnim predsednikom na čelu. Kmalu Zoran naredi usodno napako. Trmasto vztraja pri koalicijskih pogovorih in se zameri skoraj vsem. Vlade ne sestavi. Sestavi jo njegov največji nasprotnik, oseba, zaradi katere je Janković zmagal na volitvah. Stranka propada, Zoran ni več njen član in danes stranke ni več.
Tretji je Miro Cerar. Kot kmečka nevesta se otepa vstopa v politiko. Bi in ne bi hkrati. Ko mu vsi drugi pripravijo teren, beri antijanšistični sentiment na najvišjih možnih obratih, slavnostno ustanovi stranko SMC in gladko premaga SDS z večnim predsednikom na čelu. Poln obljub o vrednotah kmalu pogrne prav zaradi teh vrednot. Okoli nabira prisklednike in obrača hrbet zvestim borcem. Odreče se Petru Jamnikarju, ki je bil njegov operativec in med najbolj zaslužnimi za zmago. Zraven pa spusti damo, ki ga prepriča, da je največji frajer na svetu. Tako se tudi začne obnašati in komunicirati z mediji. V spominu ostane po znamenitem napisu, da je Slovenec, ki ne jamra, ampak išče rešitve. Pol Slovenije se mu smeji, druga polovica se drži za glavo. Razpade mu družina in med sodelavkami najde novo partnerico. Se zaljubi, polni tračarske rubrike in si ustvari novo družino. Mesto predsednika prepusti Zdravku Počivalšku in stranka z njim izgubi vse. Obraz, vrednote, člane in na koncu tudi volilce. Stranke danes praktično ni več. Šla je v pozabo. Z njo tudi ustanovitelj Miro Cerar.
Robert Golob je lepa zmes vseh treh. Poseduje kombinatoriko in brihtnost Gregorja Golobiča, karizmatičnost Zorana Jankovića, predvsem v njegovi prejšnji sredini Gen-I, kjer so ga vsi častili, in imel je splošno naklonjenost javnosti na samem začetku kot Miro Cerar. Po dobrih šestih mesecih vladanja je nekaj znakov, ki vse bolj spominjajo na Cerarjevo pot. Od odstavitve najbližjih, zaupanja v dvomljive svetovalce in prepiranja z mediji do nastopanja v bulvarskih medijih zaradi svojega intimnega lajfa. Ja, privoščimo mu, da se ima fajn. Naj pa ne pozabi, da se moramo imeti fajn tudi mi ...
