Če hočemo vedeti, kaj so uspešne levosredinske vlade, se moramo vrniti vsaj dvajset let nazaj, ko jih je vodil Janez Drnovšek. Država si je tedaj zastavila visoke cilje. Slovenija je bila najboljša v razredu, najbistrejša in najbolj pridna v lovljenju sanj o hitrem članstvu v Natu in Evropski uniji. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, morda tudi prej, je Ljubljana krenila naravnost proti Zahodu in brez obotavljanja prepustila njegovi usodi preostanek balkanskega kotla, ki je vrel v dolgem nizu jugoslovanskih vojn. Slovenska je bila »zgodba o uspehu« in Slovenci so bili ponosni na rezultate, dosežene v tako kratkem času.
Skratka: Drnovšek je vedel, kam je treba iti in kaj narediti. Vedel je, da je treba v sprti in konfliktni družbi, kakršna je slovenska, vladati z zelo specifičnim političnim projektom, ki mora za uresničitev združiti zmerne sile na desnici in levici. Vsem, vsaj na levi sredini, je bilo jasno, da poleg njega ni drugega voditelja, ki bi bil sposoben voditi koalicijo. Ko je odšel za predsednika republike, so se njegovi nasledniki kot petelini v kurniku začeli boriti za njegov stolček. V neverjetnem vrtiljaku so se vztrajno ponavljala stara in nova imena, ki so si neuspešno prilaščala njegovo dediščino. Ideja, kaj storiti in kam iti, je bila vse manj jasna, »zgodbo o uspehu« iz zgodnjih let so kmalu zameglili neuspehi, spopadi iz banalnih razlogov in vse večja nezmožnost skromne politične elite, bolj nagnjene k prepiru kot vladanju.
Danes je edino, kar uspeva združiti marksiste, reformiste in liberalce, »antijanšizem« oziroma želja, da se vajeti države ne prepusti Janezu Janši, neomajnemu in nespornemu vodji desne sredine. Malce premalo za uspeh političnega projekta, ki naj bi stabilno združil različne politične sile, ki prav zato takoj po volitvah začnejo šibiti, spodkopavati in rušiti zmagovalca volitev. Zgodilo se je Borutu Pahorju, Zoranu Jankoviću, Miru Cerarju, Marjanu Šarcu in dogaja se Robertu Golobu.
Po razlago tega fenomena ni treba daleč, dovolj je pogledati, kaj se dogaja na teh predsedniških volitvah. Ni treba biti genij ali natančen politični analitik, da bi razumeli, kako pomembna preizkušnja za vladajočo koalicijo je izbira predsednika države le nekaj mesecev po zmagi na volitvah. Edini cilj, ki bi si ga morale zadati tri koalicijske stranke, je zmagati s svojim kandidatom. Morale bi sporočati, da aprilski volilni izid ni plod naključja in da njihovo zavezništvo ni zgolj priročna nujnost, temveč politični projekt s skupno vizijo prihodnosti države.
Prvi se je slabo odrezal Robert Golob, ki je z nekaj pohlepa v boj poslal Marto Kos. Razmislek je verjetno bil: glede na doseženi rezultat na državnozborskih volitvah dobimo relativno večino v prvem krogu in nato prisilimo preostalo levo sredino, da podpre našega kandidata. A premier ni računal z nekdanjima predsednikoma Milanom Kučanom in Danilom Türkom, ki sta ga s podporo Nataši Pirc Musar opomnila, da pač ni on glavni na levi sredini. Zdaj se Pirc-Musarjeva vzpenja po anketah in prav ona bi se utegnila spopasti za predsedniški stolček z Anžetom Logarjem. Igra lahko na karto svoje strankarske neodvisnosti in že endemične nestrpnosti vse večjega dela prebivalstva do političnega razreda v najširšem pomenu. To bi bil še en »nov obraz«, ki bi dobil pomembno funkcijo, ne da bi kdaj zasedal neposredno izvoljen položaj.
Socialni demokrati in Gibanje Svoboda so se skušali rešiti s kandidaturo Milana Brgleza. Nekdanji predsednik državnega zbora v času Mira Cerarja in zdaj socialdemokratski evroposlanec se je v preteklosti pogosto oglašal, tudi kadar to ni bilo v sozvočju z njegovo stranko. Za zdaj mu ankete ne kažejo najbolje. Za uvrstitev v drugi krog mu utegnejo zmanjkati glasovi Levice, ki se je odločila za enega svojih najbolj slikovitih mož, poslanca Miho Kordiša. Potem ko se je pred štirimi leti na pogajanjih za sestavo vlade Marjana Šarca pojavil z majico s podobo jugoslovanskega maršala Josipa Broza Tita, je začutil potrebo, da tudi v tokratni volilni kampanji potrdi svoje stališče z izjavo, da je bil prav Tito najboljši slovenski predsednik doslej. Kritičen do Nata in kapitalizma Kordiš v politično razpravo vnaša tone in refleksije, ki so bili do včeraj omejeni na družbena omrežja. Če so Mesec in tovariši čutili, da se morajo distancirati od drugih dveh vladajočih strank in poudariti razlike, se ne bi mogli bolje odločiti. Leva sredina je vselej veliko spretnejša v delitvah kot v združevanju, to vidimo tudi zunaj slovenskih meja.
Da bi to razumeli, poglejmo, kaj se je zgodilo v Italiji, kjer so liberalci in reformisti s tem, ko niso združili moči, državo gladko prepustili desni sredini, ki je znala preseči razlike in je zato zmagala na volitvah. Vlado bo vodila Giorgia Meloni, postfašistka, ki je zrasla v stranki, ki je po drugi svetovni vojni gradila na politični zapuščini Benita Mussolinija.
Veliko je razlogov za optimizem. Politiki nam skušajo vzeti veselje do demokracije, rezultat vsega tega pa so nostalgije po avtoritarnih sistemih. In vendar: politika je predvsem spopad idej in različnih vizij o svetu. Znotraj tega se je vredno bojevati za svoje ideje. Slovenija si vnovič zasluži politični razred in politiko, ki bo ponudila jasno vizijo o prihodnosti. Pravico ima do prizadevanja za novo zgodbo o uspehu.
