Iz mogočne smreke in veličastne bukve, ki ju je lani na zadnji zimski dan s koreninami vred izrula suša, smo stesali stebre za drvarnico in nacepali drva za zimo. Ne le stebrov, celo drvarnico smo ročno stesali, dolbli, zbili in obili ter jo pokrili s šarmantnimi starimi strešniki iz druge roke.

Nekega dne je Marko, ki je vodil postavljanje drvarnice, sporočil, da ga ne bo; na njihovo kmetijo na Kozjaku naj bi prišli ljudje iz Elesa in Dravskih elektrarn Maribor – izvedli naj bi terensko delo v zvezi s presojo vplivov na okolje načrtovane črpalne hidroelektrarne Kozjak, na kratko ČHE Kozjak. Obvestilo, da bodo prišli, je v poštne nabiralnike prispelo le dva dni prej, pa še to sredi poletnih počitnic, julija, ko ljudje ob vročinskih valovih kdaj tudi pozabijo preveriti pošto, kdaj pa so celo na počitnicah.

Na srečo ima Marko babico, ki ji nič ne uide, in tako ni ušla niti zlovešča kuverta s kratkim neosebnim obvestilom o obisku, ki bi lahko za zmeraj spremenil življenje Marka, njegove družine, njihove kmetije na Kozjaku ter njihovih skrivnostnih kostanjevih gozdov in neokrnjenih travnikov, iz katerih čebele Markovega dedka že desetletja prinašajo neprekosljiv cvetlični in kostanjev med, zlato.

A zelena prihodnost ni farsa! Kozjak in njegovi gozdovi so zakladnica vsega, kar bi za “zeleno prihodnost” morali varovati in pestovati, ne pa sekati in uničevati!

Naključje je hotelo, da smo mi na kmetiji v Jurovskem Dolu prav tisti dan gostili biologinjo Tatjano Gregorc, s katero smo v gozdu iskali stopinje srn in jazbecev, v potočku pa odkrili dragocene sledi redkega kačjega pastirja. Revirni gozdar Klemen Kamenik, prijatelj naravovarstvenik, nam je odkril skrivno življenje jelk, ki so s svojim srebrnim sijem čudežno napolnile podrastje našega gozda, sicer pretežno bukovega, hrastovega in malo smrekovega. Razlagal nam je osnove trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, pripovedoval o življenjskih vezeh, ki jih eno drevo splete z vsemi drugimi drevesi, pa tudi z mnogimi drugimi gozdnimi bitji, kako je vsako takšno bitje dragocenost zase in za vse nas in kako je treba v gozdove vstopati spoštljivo, malodane trepetaje, z zavestjo o lastni minljivosti in odvisnosti od drugih, od narave.

Medtem ko smo mi ustvarjali gozdni zemljevid z bistrim potočkom, je Marko na Kozjaku z babico, dedkom, čebelami in kostanji, travniki in sosedi čakal na obisk, ki ga ni bilo. Ali pa je mogoče bil? Videli so le kombi, ki je peljal čez dvorišče, poln ljudi v polikanih srajcah – so bili tisto presojevalci vplivov na okolje? Ali terensko delo, monitoring, pomeni takšen mimovoz v avtomobilu? Marko ne ve. Njegova babica ne ve. Ne vedo kostanji in ne vedo sosedje. Nihče ne ve: nič. In vendar je od takih, teh obiskov odvisno njihovo življenje; življenje ljudi, gozdov, travnikov, njihovih vodnih izvirov, žab, ptic, krastač in gob … Ne le njihovo: tudi naše življenje je odvisno od teh poletnih »mimobežnosti«.

Ko se je Marko dan kasneje vrnil med nas, sem že zarana odprla časopis Večer. Od šoka sem skoraj padla s stola. Predme je skočilo celostransko sporočilo z ošabnim ozadjem in imenitnim naslovom; z vsemi elementi časopisnega članka. Članka o ČHE Kozjak! Projekta, zaradi katerega naj bi sicer res padlo 280 hektarjev gozdov – 58 za akumulacijsko jezero na Kolarjevem vrhu (zadrževalo naj bi tri milijone kubičnih metrov vode), 180 za daljnovode, 24 za nove ceste in dovozne poti ter še nekaj malenkosti za razne predore, platoje in objekte – a vendar gre za objekt, ki je »nujen za našo zeleno prihodnost« in, dobesedno tako, »ob katerem se kačji pastirji odlično počutijo«!

Prosim?! »Vsebino omogoča Eles,« je bilo vse, kar je spominjalo na to, da ne gre za novinarski, pač pa za propagandni prispevek. Omogoča? Naroča! Kakšna farsa.

A zelena prihodnost ni farsa! Kozjak in njegovi gozdovi so zakladnica vsega, kar bi za »zeleno prihodnost« morali varovati in pestovati, ne pa sekati in uničevati! Moj prijatelj Marko, ki ne ve, da bo danes v tej kolumni, Marko, ki se je od svojega dedka na kmetiji na Kozjaku naučil čebelariti, stružiti, tesati in še tisoče drugih stvari, je v svoji arhitekturni magistrski nalogi, ki jo je na tehnični univerzi v Gradcu zagovarjal v letošnjem aprilu, ustvaril popis kozjaških tradicionalnih kmetij, dragocene stavbne, pa tudi druge kulturne dediščine, ki jo skrivajo tisti gozdovi. Sam je obnovil čudovito črno kuhinjo v njihovi stari hiši, z ilovico, ki jo je izkopal na travniku, s tehnikami, ki so v teh krajih prisotne že od nekdaj, stare, a sodobnejše, bolj »zelene« od vseh drugih.

Marko, njegov dedek, njegova babica in drugi ljudje na Kozjaku niso »zarukani pijanci«, kakor jih je označil neki elektrograbežljivec, ampak častivredni mojstri skromnosti in stoletnih znanj. So točno tista »energija«, ki jo potrebuje »zelena prihodnost«, če želi zaživeti. Zelena prihodnost namreč ne potrebuje nove elektrike, ampak stare gozdove in skromne, a iznajdljive ljudi. 

Priporočamo