‘Mediji so krivi za vse,« je v bolečini vzkliknil vodja leve opozicije znotraj vladne koalicije. Narobe so razumeli intenco zakona o nadzoru delovnega časa in niso dojeli fleksibilnosti njegovega izvajanja, ko denimo samega sebe razglasi za neveljavnega, ko gre za njegove zakonodajne oblikovalce in vrh izvršne oblasti. To je zakon-za-druge, kot bi rekel Martin Heidegger. Ne velja pa za nas, ker smo plačani funkcionarji. Zadnje, kar nam pade na pamet, je, da bi se štempljali kot idioti, ki ne znajo pisati in brati. Kritiko zakona je pripisal notoričnemu analfabetizmu novinarjev, ki ne obvladajo niti ključnih vzvodov razredne analize in širijo antiintelektualizem.
Popolnoma prav ima. To je že peti ali šesti zakon po vrsti, ki doživlja isto usodo kot drugi prepotrebni reformni posegi v delovanje družbenega tkiva. »To je narobe,« »to ne zdrži preizkusa v praksi«, »ta reforma je neizvedljiva«, »ono drugo bo treba napisati na novo«. Vse, kar vlada naredi, je po pisanju novinarjev pomanjkljivo, nedodelano, slabo premišljeno, polno protislovij in malomarno napisano. Pritisk je silovit, metanje polen pod noge pa uspešno. Zakone je treba jemati nazaj, jih popravljati, dopolnjevati, prestavljati njihovo izpeljavo, pozabiti na mesece oblikovanja reformnih predlogov, v nedogled je treba prestavljati reforme tako, da na revolucijo nihče nima časa niti pomisliti. Zakon pa na koncu v javnosti izpade neuporaben in morda tudi protiustaven. Škandal.
Zakaj je tako? Zato, ker novinarji ne razumejo procesa oblikovanja zakonov. Na svetu sta samo dva tipa družb. Ene družbe so procesno orientirane, druge pa so usmerjene v rezultat. Prvim je pomembno samo to, da proces v neskončnost gladko teče brez zatikanja. Kakšen rezultat je proces prinesel, je popolnoma vseeno. Važno je, da je proces gladko tekel.
Drugim je za proces vseeno in hočejo samo priti do rezultata. Če je rezultat dober, je bil tudi proces v redu. Slovenija je tako kot pri večini drugih reči tudi tukaj razcepljena. Vladajoča koalicija je tako kot mnoga politična telesa procesno usmerjena. Takšna je narava njenega dela. Z rezultatom enega zakonodajnega procesa se nimajo časa zares ukvarjati, ker imajo na dnevnem redu že niz novih reformnih predlogov v nekem čisto drugem procesu.
Novinarji pa so nasprotno delavci v industrijski produkciji informacij v pogojih razvitega kapitalizma. Pametnemu uredniku je vseeno, v kakšnem procesu in časovnem okviru pride do rezultata. On besedilo potrebuje do štirih popoldne, da lahko sestavi jedro časopisa, ali do šestih za televizijski in radijski dnevnik, tja do desetih pa za prve strani časopisov in nočna poročila. Vsak se znajde, kot ve in zna, ampak do ure mora oddati svoje besedilo, posnetek ali fotografijo. Novinarji so kot peki. Vstati morajo ob treh ponoči, če hočejo, da imajo ob sedmih zjutraj ljudje vzeti kaj toplega v roke. Šteje samo končni rezultat. Vsi hočejo dobro, vendar ljudje, ki jim je važen samo rezultat, pišejo o delu ljudi, ki živijo od procesa. Jasno, da to pripelje samo do nezadovoljstva.
Vodja vladne opozicije pa ima zelo prav v še eni točki. Novinarji, ki neusmiljeno pišejo o politiki, to počnejo na izrazito nemoderen način. Delo politikov obravnavajo kot delo izučenih mojstrov, ki so se šolali za svoj poklic in imajo v rokah vsa orodja za izdelavo solidnih izdelkov, ki morajo zdržati preizkus časa. Hočejo, da zakon dela kot pralni stroj Gorenje iz sedemdesetih let, ko so bila produkcijska sredstva v lastništvu delavcev. Preprost, vsakomur razumljiv in skrajno uporaben. Kabel in dva gumba. Kabel si potisnil v vtikač in ga potegnil ven čez dvajset let. Ves ta čas je stroj moral delati brez servisa. Novinarji zakone razumejo kot analogne pralne stroje starih tehnologij. Zato moderen politik z njimi ne najde stika.
Novinar je analogno bitje, politik je od glave do pete digitalen. Danes zakone oblikuje kapital po isti logiki, po kateri proizvaja mobilne telefone. »Uporabnik«, kot danes rečemo človeku, nameni dve tretjini svoje mesečne plače za nov telefon. Novega telefona si niti ne želi, niti se mu ne zdi, da je s starim kaj narobe. Vendar stari ne dela več, ker je tako narejen, da je po štirih letih zastarel, ker je imel že na začetku načrtovanega premalo spomina. Mobilni telefon do dneva natančno sledi logiki parlamentarnih volitev. Vsaka štiri leta nov obraz in nova oprema za njegovo prepoznavanje.
Stari telefon je neuporaben za sodobno življenje. Zares potrebujemo novega. Novi telefon pa je že ob nakupu pokvarjen. Ko ga prvič prižgemo, je treba najprej počakati, da se v njegov operacijski sistem naložijo vsi popravki vseh napak, ki so jih njegovi oblikovalci naredili ob načrtovanju in izvedbi. Naslednja štiri leta pa ga je treba nenehno popravljati, posodabljati njegovo opremo in skrbeti za brezhibno delovanje funkcij, ki jih nikoli ne rabimo in so nam v napoto. Tako so narejeni tudi pralni stroji in zadnje generacije avtomobilov. Brez neprekinjenega dostopa do interneta nehajo delati. Hkrati z osnovnimi funkcijami pa še nadzorujejo gibanje uporabnika, dokler ne postanejo neuporabni. Točno tako kot zakoni. Štiri leta jih bomo posodabljali. Itak bodo živeli samo en mandat.
