Poletje nam že uhaja, vsaka nova jesen pa je kot čas za obračun. Pesnik bi rekel »u teglama zriju mamurluci« (»v lončkih zori skrokanost«) ali »jesen i život bez smisla« (»jesen in življenje brez smisla«), polovica šestega desetletja pa kot da sama daje svinčnik v roke in sprašuje: kaj se je naredilo, kaj se ni, kaj bi lahko bilo bolje, kaj bo za večno nedokončano in kateri načrt bi se še lahko izpeljal? Ja, kdo ve, ko je človek dolgo na tem svetu, se lahko prepriča v najrazličnejše stvari. Kot sem na primer jaz sprejel dejstvo, da bo angleška kraljica Elizabeth Alexandra Mary Windsor, kot je njeno pravo ime – živela večno in bo ta svet pospremila k počitku. Kot na primer kitarist The Rolling Stones Keith Richards. Ki bi, če bi bilo na svetu vsaj količkaj pravice, moral biti naslednji angleški kralj. Potem pa bi vsi, ne samo Angleži, na ves glas peli God Save The King, originalni tekst himne, ki ga nikoli ni zapelo okoli 90 odstotkov prebivalcev. Kraljica je namreč prišla na prestol z velikanom svetovne zgodovine Churchillom leta 1952, odšla pa z Liz Truss, ki v najboljšem primeru lahko kozmetično popravi precejšnje opustošenje in avtizem, ki ju je za seboj pustil Boris Johnson.
Punk je tisto, kar je oblikovalo našo generacijo. Bog obvaruj kraljico / in fašistični režim / iz tebe so naredili bedaka / morebitno vodikovo bombo.* Od zgodnje mladosti okuženi s kritičnim mišljenjem smo bili obrnjeni k svetu, a ta veter (s tega vidika navidezne) svobode je prišel predvsem z Otoka. Svet se je spreminjal, a nekateri svetovni nazori so ostali. Po dobi veselega kapitalizma osemdesetih smo vstopili v regresivna, uniformirana devetdeseta in svet je postajal čedalje tesnejši. Skušali smo zbežati proč od brutalnega kapitalizma, ki so ga še poudarjale vojne. V eni takih blaznih tekem s časom in posledicami jo je skupila lady Diana Spencer, prva žena človeka, ki je nasledil Elizabeto II. na prestolu. Tukaj je treba postaviti piko. Kajti problem vseh teorij zarote je v bistvu enak: če dejstva ne ustrezajo zamišljenemu konceptu – toliko slabše za dejstva.
In to je svet, kakršnega imamo danes.
Klavstrofobično, naježeno resničnost z zelo malo upanja v prihodnost.
No future. Spet Sex Pistols.
Potemtakem sploh ni nič nenavadnega, da najodličnejši oziroma najbogatejši primerki človeške rase zase in za svoje bližnje gradijo – zaklonišča. Douglas Rushkoff, ameriški teoretik medijev, pisec, kolumnist in predavatelj, je pred kratkim objavil tekst, v katerem odkriva skoraj osupla, a do neke mere vendarle pričakovana dejstva. Začetek zgodbe poznate. Kot vrhunskega poznavalca novih tehnologij v medijih in njihovega vpliva na človeške možgane ga pogosto vabijo, da govori o tem, kako bi svet lahko funkcioniral v prihodnosti in kaj bi lahko bila naslednja velika stvar v tržnokomunikacijskih trendih. Kombinacija patološke radovednosti in ogromnega honorarja ga je privedla do odločitve, da sprejme ponudbo od v bistvu anonimne skupine, ki se je za to priložnost poimenovala »Ultrabogata zainteresirana stran«. Rečeno – storjeno. Pisec in kolumnist je sedel v letalo, s katerim je prišel na rob puščave. Ponj je prišla limuzina, v kateri se je vozil tri ure. »Katera tajna organizacija pripravlja konferenco tako daleč od oči sveta?« je pomislil, ko je zasebno letalo pristajalo vzporedno z avtocesto. Film. Zjutraj sta ga dva tipa v vozilu za golf skozi prostor, ki je bil videti kot igrišče, odpeljala v dvorano, kjer bi moral imeti dogovorjeno predavanje. A namesto da bi mu obesili mikrofon in bi začel razlagati zadevo, so mu pripeljali publiko. Petih velikih lastnikov ameriškega kapitala, vseh moških, ni zanimalo, kaj je imel povedati profesor. Prišli so, da bi postavljali vprašanja. Bitcoin ali ethereum? Virtualna ali obogatena resničnost? Kdo bo prvi prišel do kvantnega sistema v računalniški tehnologiji – Google ali Kitajci?
Potem malo »bolj resno«: Nova Zelandija ali Aljaska? Katero svetovno regijo bo manj prizadel morebitni podnebni zlom? Kje je treba zgraditi zaklonišče? Ima to lahko svoje lastno napajanje z zrakom, neodvisno od atmosferskih sprememb? Kaj z vodo? Profesor Rushkoff je bil precej presenečen, a začel je dojemati, zakaj so ga najeli. Glavno vprašanje, ki zanima milijarderje, ki so začeli razkrivati, da imajo bunkerje, zaklonišča, v katera so vložili bajne vsote, je naslednje: »Kako naj po Dogodku (kar je pravzaprav evfemizem za kolaps, ekološki zlom, družbene nemire ali kak hekerski virus, ki bo sesul vse) ohranijo oblast nad silami, ki jih varujejo?« Kako zavarovati svoje premoženje pred tistimi, ki jih napadajo, pa tudi pred tistimi, ki jih ščitijo? Kaj po tem, ko bodo vse valute, tudi kripto, ostale brez vrednosti? Kaj lahko prepreči denimo vodji enote marincev, ki ima dovoljenje, da pride na posestvo, če jim gospodar pošlje signal, da v primeru kataklizme za tarčo izbere svojega dotedanjega vodjo? In sebe razglasi za izbranega?
Profesor Rushkoff je ponudil nekaj socialnih odgovorov, ki večinoma temeljijo na marksističnih tezah solidarnosti in komunitarizma, a njegove ideje niso padle na plodna tla. V tistem trenutku je dojel, da ne stoji pred zmagovalci, ampak pred poraženci dobe, katere ustvarjanju so botrovali. Nikoli prej tistim, ki so »osvajali« svet, ni bilo treba toliko razmišljati o tem, da bo zaradi njihovih osvajanj na tem istem svetu za veliko večino ljudi postalo nemogoče živeti. In česa so se domislili? Zaklonišč. Bunkerjev, v katerih nameravajo preživeti zlom sveta, kakršnega so ustvarili. Še ena iluzija.
O tem, da je mogoče zaslužiti toliko denarja, da lahko zbežiš pred škodo, ki je bila storjena, ko si služil ta denar.
In da se bomo vrnili v jame. Iz katerih smo nekoč davno prilezli. K prestolu.
