Zgodilo se je pred leti na eni od dolenjskih šol. Štirinajstletni Rom naj bi v stranišču posilil trinajstletno učenko. Ker je šlo za mlajša mladoletnika, je policija o zadevi zgolj obvestila center za socialno delo in tožilstvo, slednje pa je primer zaključilo brez preiskave in sodnega postopka. Prav v tej točki pa se je hudo zapletlo.
Starši deklice so si namreč prizadevali, da bi »posiljevalca« prešolali, da se ji ne bi bilo treba vsak dan srečevati z njim in podoživljati zlorabe. Toda šolsko ministrstvo ni našlo zakonite osnove, da bi lahko prešolanje izvedlo brez privolitve dečkovih staršev. Izbruhnila je afera, prešolanje je zahtevalo tudi društvo za zaščito žrtev spolnih zlorab, ki ga je vodila Katja Bašič – prav tista gospa, ki jih je policiji takoj po izbruhu afere Smodej napela, ker še niso sprožili predkazenskega postopka. Dolenjska zgodba je imela nato še nekaj poglavij; okrajni tožilec je na primer avtorici te kolumne na vprašanje, ali je posilstvo dokazano, glede na to, da deček krivde ni priznal, odgovoril, da »Rom ne prizna krivde, tudi ko ga najdejo z roko v vreči«. Potihnila je šele, ko je skupina izvedencev na zaprosilo ministra Gabra primer podrobno preučila in med drugim z rekonstrukcijo dogodka dokazala, da posilstvo deklice v tesnem šolskem veceju fizično ni bilo izvedljivo.
Afera Smodej je na podoben način ogorčila javnost in razvnela medije. S pomembno razliko: današnji mediji zaradi tesnih navezav na družbena omrežja uporabljajo še manj filtrov za ločevanje med dejstvi in domnevami. Danes vsi »vemo«, da so pričevanja o Smodejevem početju resnična in da je Zlodej, pardon, Smodej, na zabavah z alkoholom in drogami prostovoljno in prisilno omamljena dekleta »plenil« skupaj s pokojnim Romanom Uranjekom in še kom. Po razkritju vseobsegajočega molka o spolnih zlorabah v družinah, Cerkvi, športu, vojski, umetniških krogih … je pač samoumevno, da pričevalkam in administratorkam spletne strani, na kateri so bila anonimna pričevanja o izživljanjih kulturnega impresarija objavljena, verjamemo. V nasprotnem primeru bi s svojimi dvomi žrtve odvrnili od mučne odločitve za prijavo in jim odrekli podporo, ki jo na poti skozi sodne postopke krvavo potrebujejo. Težava je v tem, da je dvom o čemer koli, ki bi utegnil razbremeniti storilca – ki je sicer, da ne bo nesporazuma, vselej v celoti in brez preostanka odgovoren za povzročeno nasilje – v aktualni medijski naraciji razumljen kot zanikovanje spolnih zlorab, če ne kar kot soudeležba.
Še huje, sume spolnih zlorab je dovoljeno politično zlorabljati; ob tem je zanimivo, da ti, ki Smodeja zaradi divjih zabav povezujejo z levimi krogi, cerkvenih zlorab niso povezovali z desnimi krogi. Po novem se sme tudi javno ugibati o vzrokih za samomor, ki so vedno kompleksni, in domnevno premalo aktivne novinarje obtoževati, da se skrivajo za etičnim kodeksom. In vendar je dejstvo, da le soudeleženi poznajo podrobnosti konkretnih dogajanj, ki lahko – pravim lahko, ne me linčat – zgodbe o spolnih zlorabah osvetlijo z novih, tudi nepričakovanih vidikov.
Spolnost je v slovenski šentflorjanski percepciji še vedno črno-beli svet dopustnih praks in črne perverzije, in kajpak širno polje moraliziranja. V resnici so meje pogosto zabrisane. Spolna igra je tako raznolika, kot smo raznoliki ljudje s svojimi telesnimi in psihosocialnimi značilnostmi; če je konsenzualna, omejitev v liberalni družbi ni. Je pa danes morda pogosteje kot v preteklosti, ko so bile norme »normalnega« manj poljubne, nejasno, v kaj je spolni partner ali partnerica privolil(a) in kje se začne zakonsko kaznivo nasilje, zaradi česar so sodni postopki na sodišču tudi tako mučni za žrtve. Nemalokrat je zato zares težko določiti mejo med konsenzualnim in kaznivim početjem. V tej luči lahko tudi razumemo bes kriminalistov, ker (še) niso dobili privolitve tožilstva za vpogled v Uranjekov telefon. Brez dokazov pač ni mogoče obtožiti nikogar, pa naj se spletne strani še tako šibijo od srhljivih anonimnih izpovedi in naj se Uranjekov domnevno tesni prijatelj v opravi ameriških serijskih morilcev in z izrazom vase zagledanega bogatunskega sina, ki si bo lahko, če bo obtožen, privoščil najboljše odvetnike, še tako perverzno smehlja.
Histerični napadi na zadnjo Tarčo, v kateri so besedo dali tudi Smodeju, so posledica opisanega nerazumevanja. Obtožbe, da so novinarji Tarče imeli interes po pranju njegovega imena in da so mu zato dovolili uprizoriti »apologijo«, kot so napisale že omenjene administratorke, so najmanj pretirane. Lahko bi jih interpretirali kot nerazumevanje novinarskega dela ali celo kot nov napad na novinarje nacionalke. Izbira gostov v studiu je včasih bolj, včasih manj posrečena, Smodej pa se je branil, kot se pač je. Povedal je, da ga kriminalisti niso zaslišali, kar drži, in zamolčal, da so z njim opravili informativne pogovore. Vseeno pa se je hkrati tudi razkrival – ko je na primer priznal avtorstvo objavljenih spolnih fantazij o eni »taki daljši sadistični torture sceni« v temni kleti, iz katere se nič ne sliši … Novinarji Tarče so skratka razvijajočo se medijsko zgodbo profesionalno dopolnili.
In kako se je razpletla zgodba iz uvoda? Kasneje se je izkazalo, da se je spolna zloraba zgodila. Drugje. In z drugimi akterji …
