Pravzaprav v obratnem vrstnem redu: predsednik vlade je delal v energetskem podjetju, ki se je oglaševalo kot zelena energija. In takoj na začetku nam je kot strokovnjak povedal, da bo takšna tudi vladna energetska politika, da v jedrsko energijo ne bomo vlagali. In zdelo se je tako logično, da smo mu verjeli. Toda, kaj bi takšni napovedi moralo slediti?
Najprej bi moralo slediti obdobje intenzivnega strokovnega proučevanja možnih modelov, v katerem bi svoje prispevali neodvisni strokovnjaki za energetiko, ekonomisti in okoljevarstveniki. A začuda je Golob zaspal. Dve leti se na področju zelene energije onkraj zasebnih vlaganj ni naredilo skoraj nič. Ni se poskrbelo za ojačanje omrežja, ki je temeljni pogoj za zeleni prehod, ni se predpisalo obveznih sončnih celic na javnih novogradnjah, država ni naredila načrta sprejemljivih lokacij za sončna in vetrna polja na devastiranih območjih, ampak so lokacije na zaščitenih območjih ljudem vsiljevali zasebni investitorji po svojih kriterijih. O prekmurski izrabi geotermalne energije ni Golob niti črhnil.
So ga zastrupile politične igre moči in ni imel časa? In ga je potem v New Yorku, ko je blodil o »oknu priložnosti za renesanso jedrske energije«, zadela izguba spomina? Ne. Zadel ga je kapital. Natančneje: v New Yorku ga je »zadelo« »14 največjih svetovnih bank in drugih finančnih ustanov, ki so se zavezale k povečanju finančne podpore projektom civilne rabe jedrske energije«. Aja? Zakaj pa ne sončnim elektrarnam? Kateri kljukec danes še naseda takim bučam, kdo tu še potrebuje prevod? Štirinajst največjih finančnih ustanov je s pomočjo »strokovnih« nasvetov graditeljev jedrskih elektrarn, torej najdražjih energetskih projektov, »strokovno« ugotovilo, kje bodo oboji v naslednjih 50 letih lahko največ zaslužili. In to je ugotovil tudi Robert Golob. Zamenjal je ploščo in se z Janšo, ki mu pridno žaga noge, ujel. Oba imata bolj od petelinjenja rada le eno stvar: denar.
Projekt JEK 2 je danes tako kontaminiran, tako kompromitiran, da je edina logična pot njegov umik. Če tega Golob ne bo naredil, ne bo kriv le za vse nezaslišano, kar se je v zvezi s tem zgodilo doslej, ampak tudi za vse, kar se bo dogajalo pod naslednjo vlado, brez njega. Kajti naslednja vlada se bo perfidno sklicevala na njegove odločitve, nedolžna bo nadaljevala, kar je zastavil, le da v svojo korist.
Edine racionalne, poučene in argumentirane glasove pred poplavo nevednosti, nekonsistentnosti, laži in manipulacij spet uteleša civilna družba. Natančno tako kot v času prejšnje vlade. Organizirano ali kot posamezni strokovnjaki z različnih področij opozarja, raziskuje, razkrinkava, ponuja boljše rešitve, celo piše predloge zakonov. Golob pa vztrajno igra tri opice: ne vidi, ne sliši, ne odgovarja na kritike.
Družba pravzaprav zahteva najbolj logično stvar: javno razpravo o naši energetski prihodnosti. Prvi ukrep mora seveda biti ukinitev funkcije državnega sekretarja za nacionalni jedrski program, saj že ime funkcije jasno dokazuje, da gre za lobistično ekspozituro kapitala: vlada je pod mizo dala prednost le eni opciji, samo za njeno propagando je že namenila kar 1,5 milijona evrov. K temu je treba dodati še kupe denarja za pripravo projekta, ki ga nihče ne pozna in se o njem sploh nismo izrekli. Golob je upravičeno skrival študijo, ki jo je vlada naročila Aleksandru Mervarju: ta pač ni dal prednosti najdražji in najbolj tvegani varianti z JEK 2. Če bi to študijo imeli na voljo že prej, bi ljudje razumeli, da so druge opcije cenejše, manj naravi škodljive in bolj demokratične: kopičenje ogromnih zneskov v rokah nekaj odločevalcev in tropa na njih prisesanih klopov je tlakovana pot v korupcijo.
Ne pozabimo, ljudje o takih stvareh zelo težko sodimo, še posebej če jih dobimo zgolj v obliki manipulativnega referendumskega vprašanja, kjer je možno le pokimati. In v tem je bila obscenost napovedanega in odpovedanega referenduma: odločali bi samo o najdražji, najbolj časovno neugodni in okoljsko sporni inačici, drugih opcij nam niso niti predstavili, kaj šele ponudili v referendumsko presojo. Zanje smo izvedeli le zato, ker so člane GS, SD in SDS s prisluhi ujeli v njihovih umazanih igrah.
Na razsežnosti zavajanja ljudi so pokazale tudi ankete: na tistih pred objavo prisluhov so ljudje JEK 2 podprli v več kot 60 odstotkih. A v enakem odstotku so hkrati priznali, da o zadevi nimajo pojma! Da torej politiki enostavno zaupajo. To pa je že podobno religiji: če verjameš, potem bog je. In to slepo zaupanje, spodbujano z vse močnejšim spinom energetskih lobijev, politikov in zanikovalcev podnebnih sprememb, je nekaj, kar nas bi moralo najbolj zaskrbeti. A skrbeti bi ta zavestna samozaslepljenost morala v enaki meri tudi politike: če sem jih danes okrog prinesel jaz, jih bo jutri tudi moj politični sovražnik. A jih to ne skrbi. Zakaj že ne? Zato, ker je za večino politikov politika tako in tako samo dobro plačana priložnost za množico koristi in možnosti za »plemenitenje« lastnega kapitala.
