Evropska komisija, zeleni aktivisti in politiki ter razna svetovalna podjetja nam slikajo rožnato sliko, da je prihodnost energetike v sončni in vetrni energiji, da so cene elektrike iz obeh virov postale tako zelo nizke, da bodo paneli in vetrnice izrinili druge vire (fosilne in jedrsko). Toda če je to res, zakaj je potem elektrika v državah, ki pridobivajo največji delež elektrike s pomočjo sonca in vetra, tako zelo draga?
Podatki Eurostata kažejo, da polna cena električne energije (z vsemi davščinami) za gospodinjstva narašča z naraščanjem deleža elektrike iz obnovljivih virov (OVE). Med njima je močna pozitivna korelacija, torej čim večji je delež elektrike iz OVE, tem višja je cena za potrošnike.
V čem je skrivnost? Kako je mogoče, da ob vedno cenejši tehnologiji proizvodnje elektrike iz OVE njena cena skorajda linearno narašča z vključevanjem elektrike iz OVE v skupno porabo?
Skrivnost je v tem, česar metrika LCOE (izravnani stroški proizvodnje električne energije skozi življenjsko dobo), ki jo uporabljajo Lazard in različne agencije in ki jo tako radi citirajo različni politiki, ne vključuje. Če povem preprosto, cene OVE-tehnologij ne vključujejo vsaj štirih ključnih stroškov. Prvič, cene OVE-tehnologij ne vključujejo stroškov nadomestnih virov energije, ko ni sonca in vetra, kar je večina časa v letu. Za vsak inštaliran megavat sončnih panelov in vetrnic je treba inštalirati še en megavat plinsko-parnih elektrarn (PPE), ki nadomestijo potrebno energijo, ko ni sonca in vetra. Sicer imamo električni mrk in sesutje elektroenergetskega sistema. Kar pomeni, da je k LCOE-strošku panelov in vetrnic za vsak megavat treba prišteti še LCOE-strošek novih PPE. Če srednja LCOE-vrednost naložbe v novo rezidenčno sončno elektrarno po metriki Lazarda stane 200 dolarjev za MWh, je k pravi družbeni vrednosti nove solarne elektrarne na strehi treba prišteti še 168 dolarjev na MWh, kolikor stane naložba v novo PPE. Skupaj torej okrog 370 dolarjev na MWh. Če upoštevamo, da bi 70 odstotkov energije pridobili iz rezidenčnih, 20 odstotkov iz skupnostnih in 10 odstotkov iz velikih sončnih elektrarn, povprečni družbeni strošek elektrike iz sonca ne bi stal le 170, pač pa okrog 340 dolarjev na MWh.
Drugič, cene OVE-tehnologij ne upoštevajo stroškov vključevanja OVE v elektroenergetski sistem (stroškov nadgradnje distribucijskega sistema in povečanih stroškov regulacije sistema). To pomeni, da je treba pri nas upoštevati še najmanj za okrog tri milijarde investicij v nadgradnjo distribucijskega omrežja ter k LCOE-strošku OVE dodati še za 4 do 10 odstotkov stroškov za regulacijo sistema.
Tretjič, cene OVE-tehnologij ne upoštevajo stroškov hrambe elektrike (prek dneva in v sezoni). Za kratkoročno shrambo energije je cena baterije 1 milijon dolarjev za 1 megavat inštalirane moči, medtem ko je polna cena shranjevanja energije prek pretvorbe v vodik in nato nazaj v sintetični metan, ki poganja PPE, še neznanka. Enotni strošek shranjevanja energije (LCOS) prek noči v baterijah je pri Lazardu za majhne baterije ocenjen v razponu med 200 in 257 dolarjev na MWh.
In četrtič, cene OVE-tehnologij ne upoštevajo stroškov pridobivanja materialov zanje in reciklaže denimo odsluženih solarnih panelov in baterij. Glede na študijo Harvard Business Review iz leta 2021 bodo stroški recikliranja sončnih panelov leta 2035 dosegli 20–30 dolarjev na panel, kar bi za štirikrat povečalo LCOE za sončno energijo!
Če seštejemo samo znane stroške sončne energije, brez stroškov reciklaže sončnih panelov in baterij in brez shranjevanja prek vodika, se družbena cena elektrike iz solarnih panelov, ki jih postavljamo po strehah hiš, po parametrih družbe Lazard giblje v razponu med 410 in 740 dolarjev na MWh. Drugače rečeno, družbena cena energije iz sonca je za 2,5- do 3,5-krat višja od LCOE, ki jih navajajo različne agencije. Za primerjavo, cena elektrike iz obstoječih jedrskih elektrarn je okrog 50 dolarjev na MWh, LCOE za nove pa se po podatkih družbe Lazard giblje v razponu med 140 in 220 dolarjev na MWh, pri čemer pa zaradi pasovnega delovanja odpade strošek nadomestnih virov in velik del stroška regulacije.
Zato je danes cena elektrike v Nemčiji za gospodinjstva za 60 do 70 odstotkov dražja kot v Franciji, kjer več kot 50 odstotkov elektrike pride iz jedrskih elektrarn. In zato je elektrika za gospodinjstva v Nemčiji natanko dvakrat višja kot v Sloveniji, kjer dve tretjini električne energije pridobimo iz nizkoogljičnih virov (vodni in jedrski).
Torej z večanjem deleža OVE v proizvodnji in porabi energije se bo linearno povečala tudi cena elektrike zaradi zaračunavanja skritih stroškov vključevanja OVE v elektroenergetski sistem, ki jih statistike in indikatorji, kot so LCOE, ne upoštevajo. Vplivajo pa na cene elektrike prek povišane omrežnine in dodatnih davščin. Električna prihodnost na podlagi OVE-tehnologij bo zaradi tega zelo draga, za industrijo celo prohibitivno draga. Pri ceni elektrike 200 evrov na MWh, kar bo kmalu standard, nobeno evropsko podjetje v energetsko intenzivnih panogah ne more preživeti.
Zato je treba vzeti pamet v roke, prenehati z norostjo prehoda na razpršene, nestabilne in drage OVE-tehnologije ter se osredotočiti na stabilne, izdatne in cenovno ugodne nizkoogljične vire, kot je jedrska energija. OVE sonca in vetra so primerno dopolnilo, vendar največ v višini 10 odstotkov. Pretežni del Evrope se danes obrača v to smer, saj samo jedrska energija v kombinaciji s hidroenergijo omogoča tako razogljičenje proizvodnje energije kot stabilnost elektroenergetskega sistema in sprejemljive cene za uporabnike.
