Pokimal sem, naj ne skrbi, bom pač pred kosilom malce prigriznil še doma in ohranil vtis kultiviranega človeka.

Zadrega se je spet pojavila, ko je gospa sporočila, kje nas pričakuje. Ime lokala je zagotavljalo prestiž v vsem, kar lahko človek tam doživi. Iz tega, kar ste pravkar prebrali, lahko brez sence dvoma sklepate, da me tam še nikoli ni bilo. Za trenutek sem pozabil na omiko. Poklical sem gostiteljico in malo poduhovičil, ali slučajno namerava razglasiti osebni stečaj po takem vabilu. Pa me je pomirila, da ima že nekaj časa prihranke prav za ta namen.

Ni bilo izhoda, le še vprašanje prijateljem, kako se kaže obleči, da te iz tako slovečega lokala prav hitro ne pospremijo do izhodnih vrat. Kolikor se je pač dalo prijazno, so mi dali vedeti, da tudi nadvse imenitna obleka, ko bi jo že premogel, ne bi bistveno spremenila splošnega vtisa, kakršnega ustvarjam s svojo preprostostjo. Oddahnil sem si in ostal v svojem pregovornem modrem puloverju. Ta je, med drugim, zaznamoval tudi nepričakovani začetek in še hitrejši zaton moje predsedniške kandidature, če se spomnite odkritosrčne kolumne »Petrovca za precednika«.

In, ne nazadnje, v časopisu, ki ga pravkar držite v rokah, sem nedavno prebral potrošnikom nadvse dragoceno svarilo. So lokali v naši domovini, kjer vstop slabo oblečenim ni dovoljen. Pa ne mislim na pomanjkljivo oblečene, kakršni so narisani pred vhodom v cerkve, kjer branijo vstop rahlo razgaljenim. Razgališ se lahko šele v spovednici ali malo pozneje v zasebni avdienci kakšnega poduhovljenega božjega umetnika, nikakor pa ne že prej. V nekatere slovenske restavracije pa ne smeš ne v kavbojkah ne v športnih copatih. Sam podpredsednik slovenske vlade Luka Mesec bi, celo na meji preživetja, tam ne dobil niti grižljaja.

Tako v modro opravljen sem torej stopil v blago zatemnjen prostor uglednega lokala. Spoštljiv rahel poklon osebja sem vrnil z enako mero in pozneje opazil, da sem med gosti edini, ki se je tako odzval. V bledem soju svetilk, ki so ustvarjale intimne kotičke za pare ali manjše skupine, sem vseeno prepoznal nekaj znamenitih obrazov visoke politike. Namesto njih stricev ali tet, kakor znajo reči hudobni jeziki, je bilo tam le nekaj sinov, ki so jim starši utirali pot v visoko družbo. V nasprotju z menoj niso kazali nobene zadrege. Videti je bilo, da se počutijo nadvse domače.

Našo mizo je takoj obkolilo osebje. Nevsiljivo so pripovedovali o hrani in pijači, kar je zbujalo skomine. Na koncu smo se odločili za veliko morsko ribo, pripravljeno v peči s krompirjem in zelenjavo. Prijazno so povprašali še, kakšno vino bi si izbrali, in vsi razen mene so bili za neko vrhunsko belo. Nekje sem prebral, da gre k ribi izključno belo, a navada je bila močnejša od kodeksa. Namignil sem na merico terana, kar je moj običajni prehrambni dodatek ne glede na pravila igre.

Natakar je sklonil glavo in uglajeno rekel – odlično. Ko se je zravnal, sem zaslišal tih vzdih.

K mizi so pripeljali veliko morsko žival, krasno pripravljeno, in jo v slogu japonskih mojstrov mečevanja razkosali na pet enakih delov. Ko sem dobil svojo porcijo, sem se ozrl za obljubljeno prilogo, krompirjem in zelenjavo, pač kmečka navada, kot ne moreš jesti govedine brez praženega krompirja. A na vsakem krožniku je bilo že oboje pred ribo, le da ni bilo opaziti brez posebnega napora. Težko verjeti, a od krompirja sta bila dva rahlo zvita lističa, dva čipsa po slovensko. Od zelenjave pa zgolj en sam prav tak, rdeče barve, kot bi tanko rezino pese posušil in zvil.

Vdal sem se v usodo in na koncu pojedine v polmraku le opazil dodano presenečenje na krožniku. Krasna vegetacija, podobna sploščenemu brstičnemu ohrovtu. Zapičil sem vilice, pa ni šlo. Potegnil sem še z nožem. Ustvaril sem presunljivo škripanje, kar je globoko na dnu zaželenega vedenja celo v domači kuhinji. Čez čas sem ugotovil, da je zelenjava narisana ali celo malce reliefno vgravirana v krožnik.

V slogu Mr. Beana sem se pretvarjal, da popolnoma obvladujem razmere, in nekje na površju krožnika izbrskal drobtino, ki ni bila narisana, ter jo zmagoslavno nesel v usta. Vrhunsko izšolano osebje se je potrudilo, da ni videlo ničesar, le v kotičkih ustnic sem pri nekaterih zaznal zadržan nasmešek z odtenkom prizanesljivega usmiljenja.

V skladu s svojo na številnih področjih zgolj skromno kultivirano osebnostjo sem se odločil, da se kaže izogibati najuglednejšim gostiščem. Žena je zvečer z nezmotljivim očesom ocenila moje rahlo shirano telo in dala v pečico kilogram krompirja, ki je kmalu dobil zlatorumeno barvo in mi povrnil moči. Verjamem pa, da bi tak dodatek restavraciji uničil ves ugled in odpihnil krvavo pridobljene zvezdice.