Z napredovanjem neozdravljivih kroničnih bolezni in starostjo usihajo naše miselne sposobnosti – pozabljamo, počasneje razmišljamo, postajamo vse bolj neorientirani, težje se izražamo in prepoznavamo osebe. Usihajo tudi naše gibalne sposobnosti – hodimo počasneje, padamo, obsedimo in obležimo. Z napredovanjem kroničnih bolezni in starostjo smo tudi vse manj funkcionalni – sprva ne zmoremo več kompleksnih aktivnosti, kot sta vožnja avtomobila in nakupovanje, ob vstopu v zadnje življenjsko obdobje pa ne zmoremo niti najpreprostejših aktivnosti, kot so oblačenje, umivanje, hoja, odvajanje in hranjenje.

Ali je usihanje v zadnjem obdobju življenja povezano z izgubo dostojanstva? Le deloma. Usihanje namreč ni povezano z izgubo vseh naših sposobnosti, usihanje naše sposobnosti le okrni. Zato tudi v zadnjem obdobju življenja, kljub usihanju, ostajamo ljudje. Nevarnost preži drugje.